Appeal dismissed because debtor's defense was vague and lacked specific facts or evidence under enforcement law.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the debtor's appeal against a first-instance enforcement order based on a presumption of debt. The debtor argued that part of the goods had been returned and the rest disputed via a claim, but failed to specify which items, when, or provide any supporting evidence. The court ruled that such vague assertions do not constitute a valid defense under the Enforcement and Security Act, requiring specific factual details and proof to challenge the enforcement.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 41. člena ZIZ; 2. odst. 53. člena ZIZ: An appeal against an enforcement order based on a presumption of debt must be substantiated with specific facts and evidence; vague assertions without proof are deemed inadmissible and the appeal is dismissed.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Trditve, da je del blaga upniku vrnil, del pa reklamiral, so namreč presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Dolžnik namreč ne pove, ne katero blago je upniku vrnil ne kdaj ga je vrnil, v zvezi s podano reklamacijo pa ne katero blago je reklameral, kdaj in komu ga je reklamiral niti kako in glede kakšnih napak. V dokaz svojih trditev pa tudi ni predložil niti predlagal nobenega dokaza. Zato je ugovor neobrazložen in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zoper sklep je dolžnik pravočasno vložil ugovor. Navedel je, da se ne strinja z odprtimi postavkami, ki jih upnik izkazuje v predlogu za izvršbo, ker je del blaga upniku vrnil, del pa reklamiral. Ker upnik k izvršilnemu predlogu ni preložil tudi dolžnikovega strinjanja z odprtimi postavkami oziroma dolgom, je predlog za izvršbo nepopoln. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljen (po 2. odst. 53.
člena ZIZ) in ga po 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer štirih računov (priloga A2-A6). Po 2. odst. 41. člena, v zvezi s 40. členom ZIZ morajo biti k takšnemu predlogu priložene le verodostojne listine v smislu 23. člena ZIZ in ne tudi dolžnikovo strinjanje z obstoječim dolgom. Kot je razvidno iz prilog A2-A6 je upnik račune priložil, zato so dolžnikove trditve, da je predlog za izvršbo nepopoln, neutemeljene.
Ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, mora biti obrazložen v smislu določbe 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Ugovor dolžnika teh pogojev ne izpolnjuje. Trditve, da je del blaga upniku vrnil, del pa reklamiral, so namreč presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Dolžnik namreč ne pove, ne katero blago je upniku vrnil ne kdaj ga je vrnil, v zvezi s podano reklamacijo pa ne katero blago je reklamiral, kdaj in komu ga je reklamiral niti kako in glede kakšnih napak.
V dokaz svojih trditev pa tudi ni predložil niti predlagal nobenega dokaza. Zato je ugovor neobrazložen in ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega. Tako so razlogi, ki so pri odločanju sodišča druge stopnje na podlagi 5. odst. 62. člena ZIZ pomembni, lahko le še tisti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP in zadnji odst. 55. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da teh razlogov ni. Zato je ugovor zavrnilo kot neutemeljen in sklep o izvršbi na podlagi 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15.
členom ZIZ potrdilo.