Appeal dismissed because debtor provided sufficient facts and evidence to challenge enforcement order.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the creditor's appeal and confirmed the first-instance court's decision to transfer the dispute to ordinary litigation. The debtor had formally objected to the enforcement order by citing specific facts and submitting evidence regarding the vehicle's warranty status and invoice details. The court ruled that these submissions fully met the legal requirements for a valid objection under the Enforcement and Security Act, rendering the appeal unfounded.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju; 2. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku: An objection to an enforcement order is valid if the debtor sets forth material facts and submits relevant evidence capable of leading to the rejection of the claim in ordinary proceedings, even if the evidence has not yet been proven.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Dolžnik je navedel dejstva in predložil dokaze, ki bi, če bi se izkazali za resnične, lahko pripeljali do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, s čimer je svoj ugovor v celoti obrazložil v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr. št. Ig 99/00502 z dne 5.1.2000 v drugi točki izreka in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je dolžnik sicer podal obrazložen ugovor, vendar ni predložil dokazov za dejstva, ki jih zatrjuje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarjal obrazloženo v smislu 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).
V ugovoru je navedel, da je upnikov račun zavrnil, ker ni bil specificiran in se ga ne da preizkusiti. Material je naveden pavšalno, delo ne prikazuje opravljenih ur, "presanje batov Viator" pa je dolžniku neznana postavka. Nespecificiranost posameznih postavk računa je po ugotovitvah sodišča druge stopnje razvidna iz samega upnikovega računa (priloga A1), ki se že nahaja v spisu in ga zato ni potrebno ponovno predložiti. Nadalje je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da upniku ne dolguje ničesar, ker so se napake na vozilu pojavile še v garancijski dobi, pa niso bile odpravljene.
V dokaz svojih navedb predlaga vpogled dveh dopisov (prilogi B2 in B3) ter zaslišanje prič - F. K. in odvetnika Z. S.. S tem je dolžnik navedel dejstva in predložil dokaze, ki bi, če bi se izkazali za resnične, lahko pripeljali do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, s čimer je svoj ugovor v celoti obrazložil v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v smislu določb 2. odst. 350.
čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je upnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.