Legislator Case Law & Legislation
DE FR IT EN
Analyze in Legislator
VSL sklep II Cpg 1013/2000 ECLI:SI:VSLJ:2001:II.CPG.1013.2000 AI generated

Appeal dismissed; private deed requires debtor's signature notarization to be enforceable under ZIZ Art. 23. ZPP Art. 431.2.

Case Number VSL sklep II Cpg 1013/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed
Open official source Machine-readable Markdown (.md)

Legislator summary

AI generated

The Higher Court dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's rejection of enforcement and interim order requests. The creditor argued that a notarized private deed constituted an enforceable document under Article 23 of the Enforcement and Security Act, while the court held that such a deed requires the debtor's signature to be notarized. The court ruled that the document lacked the debtor's signature and that the creditor failed to prove the minimal damage required for an interim order.

Legislator headnote

AI generated

Art. 23. ZIZ; Art. 431.2 ZPP: A private deed is enforceable under Article 23 of the Enforcement and Security Act only if the debtor's signature is notarized, and an interim order requires proof of minimal damage to the debtor's assets.

Keywords

AI generated
enforceable private deed notarized signature requirement interim order criteria minimal damage standard enforcement security act civil procedure code creditor burden of proof

Cited Legislation

AI generated
Art. 23. ZIZ
Art. 431.2 ZPP
Art. 270.3 ZIZ
Art. 350.2 ZPP
Art. 365.2 ZPP
AI generated
VSL sklep III Cp 789/2002
Enforcement court rejects contractual default interest exceeding legal rates but allows legal default interest claims.
VSL sklep III Cp 949/2000
Appeal dismissed: Notarized signature on private debt acknowledgment does not create enforceable title under enforcement law.
VSK sklep II Cp 953/2006
Appeal dismissed; business ledger lacking responsible person's signature fails as a notarial instrument for enforcement. The court rejected the appeal because the attached business ledger lacked a responsible person's signature, disqualifying it as a notarial instrument under Article 23 of the Enforcement Act. Consequently, the first-instance court's refusal to grant enforcement based on this document was upheld as legally correct. The appellant's argument that the landlord and tenant were the only parties was rejected because the ledger did not clearly show the company's claim belonged to the appellant. The court emphasized that such formal defects require correction before enforcement can proceed. The decision reinforces strict requirements for documents used as notarial instruments in enforcement proceedings. This case clarifies that missing signatures on business records invalidate their status as notarial instruments. The ruling ensures procedural integrity in enforcement actions involving business ledgers. The court found no procedural violations warranting a retrial of the case.
VSL sklep II Cpg 721/2000
Court dismisses appeal on blank check enforcement, ruling defense's lack of authority objection is valid but requires separate trial.
VSK sklep II Cp 948/2001
Court dismisses appeal; invoices and payment lists are not self-authenticating evidence under ZIZ Art. 23.

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po zakonu overjena zasebna listina je verodostojna listina v smislu 23. čl. ZIZ samo, če je na listini overjen podpis zavezanca. Kot škodo, ki utegne nastati dolžniku z začasno odredbo, je treba razumeti vsako zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja, ki bi ga utegnil dolžnik pretrpeti z izdajo začasne odredbe, četudi bi se morda pozneje izdaja le-te upravičila, ne pa samo kot pravno nedopustno škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upnika oprostilo plačila sodne takse (1. točka izreka), zavrnilo upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 27.6.2000 (2. točka izreka) in zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 27.6.2000 (3. točka izreka). Upnik se je pravočasno pritožil zoper 2. in 3. točko izreka in navedel, da je vložil predlog za izvršbo na podlagi zasebne listine, ki jo je v skladu z zakonom overil notar, zato je to po zakonu overjena listina, ki bi jo sodišče moralo šteti za verodostojno listino po 23.

čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS št. 51/98, v nadaljevanju: ZIZ). Sodišče bi tudi moralo izdati predlagano začasno odredbo, saj dolžnik upniku izterjevani znesek nedvomno dolguje in ga bo moral v vsakem primeru poravnati, zato bi z izdano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Pritožba ni utemeljena. K PRITOŽBI ZOPER ZAVRNITEV PREDLOGA ZA IZVRŠBO: Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da listina, na podlagi katere je upnik vložil predlog za izvršbo, ni verodostojna listina, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo v smislu 23.

čl. ZIZ. Med verodostojnimi listinami, ki so lahko podlaga za izterjavo denarne terjatve po 23. čl. ZIZ, je v 2. odst. 23. čl. ZIZ navedena tudi po zakonu overjena zasebna listina, vendar ZIZ tega pojma podrobneje ne opredeli. Zmotno pa je razlogovanje sodišča prve stopnje, da tudi Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 29/99, v nadaljevanju: ZPP) podrobneje ne opredeljuje zasebne listine. Postopek z izdajo plačilnega naloga (431. - 441. čl. ZPP) je posebna vrsta pravdnega postopka, ki je po svoji vsebini in poteku zelo podoben postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, saj se tudi plačilni nalog izda za izterjavo denarne terjatve, ki mora biti praviloma izkazana z verodostojno listino (prim.

1. odst. 431. čl. ZPP), ZPP pa tudi primeroma našteva, katere so verodostojne listine (2. odst. 431. čl. ZPP). Tako je v 2. točki 2. odst. 431. čl. ZPP določeno, da je verodstojna listina tudi zasebna listina, na kateri je podpis zavezanca overil organ, pristojen za overitve (poudarilo Višje sodišče). Ker se v izvršilnem postopku za vprašanja, ki niso urejena v ZIZ, smiselno uporabljajo določbe ZPP (15. čl. ZIZ), je potrebno zgoraj citirano določilo ZPP uporabiti tudi za razlago pojma overjene zasebne listine iz 2. odst. 23. čl. ZIZ.

Tako se izkaže, da bi bilo mogoče vložiti predlog za izvršbo na podlagi po zakonu overjene zasebne listine, če bi bil na taki listini overjen podpis zavezanca. Listino, na podlagi katere upnik vlaga predlog za izvršbo (priloga A1), je sicer mogoče šteti za po zakonu overjeno zasebno listino, vendar je evidentno, da je na njej samo podpis upnika, ne pa tudi dolžnika kot zavezanca v smislu 2. točke 2. odst. 431. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da te listine ni mogoče šteti za verodstojno listino, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo po 2. odst. 23.

čl. ZIZ, pravno povsem pravilna. K PRITOŽBI ZOPER ZAVRNITEV PREDLOGA ZA IZDAJO ZAČASNE ODREDBE: Pritožbeno sodišče se glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in še dodaja: tako kot mora upnik navesti dejstva in predložiti dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj njegove terjatve ter nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena zaradi dolžnikovih razpolaganj, mora navesti tudi dejstva in predložiti dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja subjektivne nevarnosti (S. Triva, V.

Belajec, M. Dika: Sudsko izvršno pravo - Obći dio, Informator - Zagreb, 1980, str. 356, 21). Golo zatrjevanje, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, ne zadostuje, saj mora upnik to okoliščino verjetno izkazati (3. odst. 270. čl. ZIZ). Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe le pavšalno navedel, da bo dolžnik pretrpel le neznatno škodo oz. celo nikakršne, vendar ni predložil nobenih dokazov za svoje trditve. Razlogovanje v pritožbi, zakaj naj bi bil dolžnik dolžan upniku, se nanaša na prvi (objektivni) pogoj za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve - ki ga je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo.

Glede drugega, subjektivnega pogoja - da bi dolžnik pretrpel le neznatno škodo, je pritožnikovo razlogovanje pravno napačno. Kot škodo, ki utegne nastati dolžniku z začasno odredbo, je razumeti vsako zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja, ki bi ga utegnil dolžnik pretrpeti z izdajo začasne odredbe, četudi bi se morda pozneje izdaja le-te upravičila, ne pa samo kot pravno nedopustno škodo (začasne odredbe, ki bi povzročala takšno škodo, že iz razloga protipravnosti ne bi bilo dovoljeno izdati). Navedbe v pritožbi, da bo upniku zaradi selitve žiro računov pravnih oseb iz Agencije za plačilni promet na banke otežkočeno uveljavljanje njegove terjatve, niso relevantne, saj ne gre za dolžnikovo razpolaganje s premoženjem v smislu 2. odst. 270.

čl. ZIZ. Ob tem sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da zakon omogoča upnikom pridobiti podatke o dolžnikovih računih (2. odst. 40. čl. in 2. odst. 140. čl. ZIZ). Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa izpodbijanega dela sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.