Contract not voided by one-sided budget law; annual budget laws do not override ZOR prohibition.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po določbi 2. odst. 103. člena ZOR prepoved sklenitve pogodbe, ki je naperjena samo eni stranki, ne povzroči neveljavnosti pogodbe, če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega. Vsakoletni zakoni o proračunu RS "kaj drugega" ne določajo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem mora tožena stranka (Republika Slovenija, Ministrstvo za Šolstvo in šport) plačati tožeči stranki 5.798.326,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 778.481,00 SIT, tudi z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev oziroma spremembo izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožnici ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da je prvostopno sodišče napačno ocenilo pogovore o prevzemu dolga in telefaks sporočilo tožeče stranke z dne 28.5.1993. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka na sestanku dne 17.2.1992 prevzela dolg, ki ga je imela podrejeno tožena stranka do tožeče stranke. Do take ugotovitve je prišlo na podlagi ocene (nasprotujočih si) izpovedb prič, ki so sodelovale na sestanku in na podlagi ravnanja tožene stranke po sestanku.

Tožena stranka namreč sprva sploh ni odgovarjala na dopise tožeče stranke, s katerimi jo je pozivala k plačilu prevzetega dolga, nato pa je s telefaksom z dne 28.5.1993 (dokazilo A3) prosila za "ponudbo za kreditiranje plačila stroškov izgradnje gimnastične dvorane v šiški" in predlagala, da glavnico 125.000,00 DEM vrne z letnimi obrestmi r+1. Če tožena stranka pred tem, na sestanku dne 17.2.1992, ne bi prevzela dolga, tožeči stranki gotovo ne bi poslala telefaksa take vsebine. To velja toliko bolj, ker se je tožeča stranka v svojem dopisu toženi stranki z dne 9.3.1993 (dokazilo A4) sklicevala prav na dogovor z dne 17.2.1992.

Po povedanem se tako pokaže, da temelji dokazna ocena prvostopnega sodišča na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in predvsem vseh dokazov kot celote ter na uspehu celotnega postopka (8. člen ZPP). Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na določbe 5. in 7. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93 idr.). Ta je namreč začel veljati po prevzemu spornega dolga, pa tudi sicer iz njegovih določb ni mogoče razbrati, da bi lahko Republiko Slovenijo obligacijskopravno zavezovala le njena Vlada. Sklicevanje na določbo 149.

člena Ustave RS že na prvi pogled ni umestno, saj tožena stranka ni vzela kredita ali sprejela poroštva, pač pa je prevzela dolg. Končno tudi sklicevanje na zakon o proračunu RS ne more pripeljati do posledic, ki si jih nadeja pritožnica. Po določbi 2. odst. 103. člena ZOR prepoved sklenitve pogodbe, ki je naperjena samo proti eni stranki (proračunskemu porabniku), ne povzroči neveljavnosti pogodbe, če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega. Vsakoletni zakoni o proračunu RS pa "kaj drugega" ne določajo. Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP). Ker tože na stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).