Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep I Cp 1856/99 ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.1856.99 AI generated

Appeal dismissed; interim order for partial payment fails to secure enforcement of monetary claim.

Case Number VSL sklep I Cp 1856/99
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance court's rejection of a request for an interim order requiring partial payment. The appellant argued that the lower court incorrectly found no danger of the claim being hindered and that the law allows any measure securing the claim's purpose. The court ruled that ordering partial payment does not guarantee the enforceability of the debt if the main claim is rejected, and thus fails to achieve the protective purpose of an interim measure.

Legislator headnote

AI generated

Z 271. členom ZIZ; Z 365. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ: An interim order mandating partial payment of a disputed debt does not constitute a measure for securing the claim if it merely satisfies part of the obligation without ensuring enforceability upon a final judgment.

Keywords

AI generated
interim order securing claim partial payment enforceability monetary claim ZIZ ZPP

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Z začasno odredbo, da se dolžniku naloži naj upniku plača del denarne terjatve, ni mogoče doseči namena zavarovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki nalaga, naj tožniku izplača iz naslova njegove terjatve iz hranilne vloge 70.000,00 DEM, podrejeno pa, naj mu mesečno za zadovoljevanje njegovih življenjskih potreb izplačuje po 3.000,00 DEM do pravnomočno končane pravde. Proti takšnemu sklepu se je pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da bi bila zaradi konkretnega ravnanja tožene stranke terjatev onemogočena ali precej otežena, in da z začasno odredbo toženi stranki ni mogoče naložiti aktivnega ravnanja. Tožnik ne more razpolagati z lastnimi sredstvi, ki jih je na podlagi pogodbe vložil pri toženi stranki. Slednja se izmika plačilu. Tožnik zato upravičeno zahteva izplačilo vsaj dela vloženih sredstev, saj je zaradi ravnanja tožene stranke ostal brez sredstev za preživljanje.

Tožnik še navaja, da sme sodišče izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja in so ukrepi zavarovanja v 271. členu ZIZ našteti le primeroma. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni kršilo nobene od določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98), in je pravilno zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje njegove denarne terjatve.

Sodišče druge stopnje v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje in v odgovor na pritožbo poudarja le, da s predlagano začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja. Pritožba ima sicer prav, da so ukrepi zavarovanja v 271. členu ZIZ našteti primeroma, vendar začasna odredba, kot jo je predlagal tožnik, meri na zagotovitev tožnikove socialne varnosti in hkrati pomeni delno izpolnitev obveznosti, ne pa zavarovanja terjatve, to je zagotovitve njene izterljivosti v primeru, da bo sodišče v glavni stvari ugodilo tožbenemu zahtevku in bo tožeča stranka pridobila izvršilni naslov zanjo.

Zmotno je nadalje pritožbeno stališče, da sama nepripravljenost tožene stranke, da bi poravnala uveljavljano terjatev, oziroma dejstvo, da je terjatev sporna, že pomeni nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali vsaj otežena. Če bi tožena stranka prostovoljno izpolnila, pravda sploh ne bi bila potrebna. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.