Appeal dismissed; co-heirs must prove inheritance reduction claims against a forced heir regarding legacy gifts.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da so sodediči tisti, ki morajo dokazovati sporna dejstva v zvezi z velikostjo dednega deleža ostalih dedičev. Če sodediči trdijo, da nujnemu dediču nujni delež ne gre, ker ga je prejel že z darili, uveljavljajo zahtevo, naj se mu vračunajo darila. Če nujni dedič tega ne priznava, so sodediči tisti, ki morajo vračunavanje dokazovati, saj je njihova pravica manj verjetna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek; oporočna dediča P.P. in mladoletno Š. P. ter nujno dedinjo A. Š. pa je napotilo na pravdo zoper nujnega dediča J. G. z zahtevkom, da nujni dedič J. G. ni upravičen do nujnega deleža. Odločilo je, da so dediči, napoteni na pravdo, dolžni tožbo vložiti v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa. Če tožbe v navedenem roku ne bodo vložili, bo sodišče nadaljevalo s postopkom, ne da bi upoštevalo navedbe dedičev, napotenih na pravdo. Proti sklepu sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila dediča P. P. in A.

Š.. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da med strankami ni sporno, da je J. G. nujni dedič po svoji materi. Med strankami pa je prišlo do spora glede dejstva, ali je treba zmanjšati oporočna razpolaganja zaradi prikrajšanja nujnega deleža J. G.. Ostali dediči so namreč prepričani, da glede na darila, ki jih je J. G. že prejel od svoje matere za časa njenega življenja, ni prikrajšan njegov nujni delež. Sodišče pa je v svojem sklepu tudi prezrlo, da je J.

G. tudi dedič premoženja, ki ga je zapustnica imela v trenutku smrti in ni zajeto v oporoki. Preostanek premoženja, ki ni zajet v oporoki, bi morala podedovati zapustničina otroka J. G. in A. Š.. Sodišče prve stopnje bi moralo tako najprej odločiti o dedovanju tega premoženja, nato pa dediča J. G. napotiti na pravdo zaradi zmanjšanja oporočnih razpolaganj.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da so oporočna dediča in nujna dedinja tisti, ki morajo dokazovati sporna dejstva v zvezi z velikostjo dednega deleža ostalih dedičev (3. točka drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št 15/76 - Ur. l. RS, št. 82/94, v nadaljevanju ZD), je pravilna. Njihova pravica je namreč manj verjetna (prvi odstavek 213. člena ZD). Spor o tem, ali je določen dedič dedno odpravljen, je dednopravne narave. O tem, ali je kdo dedič, kolikšen je njegov zakoniti oziroma nujni delež, kolikšna je vrednost zapuščine in ali in v kakšni vrednosti je prejel brezplačna naklonila od zapustnika, se presoja po dednopravnih predpisih.

V konkretnem primeru res ni sporno, da je J. G. nujni dedič (tretji odstavek 25. člena ZD), pač pa sodediči trdijo, da do svojega deleža ni upravičen, ker ga je že v celoti prejel z darili. Zahtevajo torej, naj se mu vračunajo darila (člen 46 in 58 ZD). Če nujni dedič tega ne priznava, so sodediči tisti, ki morajo vračunavanje dokazovati. O zmanjšanju oporočnih razpolaganj (35. člen ZD) bo odločalo zapuščinsko sodišče. To pa bo lahko storilo šele, ko bo v pravdnem postopku ugotovljena višina nujnega deleža in ali je bil ta prikrajšan.

Ker je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).