Slovenian Supreme Court reverses lower courts, dismissing liability for a bin injury due to lack of objective danger.

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Tožnika ni poškodoval delovni stroj, saj je do poškodbe prišlo na ta način, da je tožnik z nogo zadel v koš za odpadke, ki sam po sebi ni nevarna stvar. Ob dejstvu, da je bil koš za odpadke v bližini tožnikovega delovnega mesta, bi bila odgovornost tožene stranke po načelih odškodninske odgovornosti za nevarno stvar mogoča le v primeru, če je bilo zaradi koša za odpadke tožnikovo gibanje ob stroju kljub njegovi normalni pozornosti nevarno in mu je nastala škoda ravno zaradi te povečane nevarnosti v zvezi s spletom drugih okoliščin, ki so nastale v sferi izvajanja operacij njegovega delovnega procesa pri stroju. V kolikor pa v bližini delovnega mesta postavljeni koš za odpadke ni oviral tožnikovega delovnega procesa, pa bi bila lahko odškodninska odgovornost tožene stranke le krivdna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 650.507 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 10.507 SIT za čas od 27.11.1993 dalje do plačila, od zneska 650.507 SIT pa za čas od 7.5.1996 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, ugodilo pa je njeni pritožbi proti odločitvi o stroških postopka in sicer tako, da je v tem delu razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbo tožene stranke pa je glede temelja zavrnilo, glede višine prisojene odškodnine pa ji je delno ugodilo in sicer tako, da je odškodnino, ki je bila prisojena v postopku pred sodiščem prve stopnje, znižalo za 150.000 SIT. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da se pridržijo za končno odločbo.

Proti pravnomočnemu obsodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Nobeno od sodišč se ni ukvarjalo z vprašanjem vzročne zveze. Sodbi zato glede tega vprašanja nimata razlogov. Tudi materialno pravo je zmotno uporabljeno. Tožnik je bil tisti, ki je ustvaril nevarno situacijo, saj je zapustil svoje delovno mesto predno se je tekoči trak ustavil. Do poškodbe ni prišlo zaradi zastoja na tekočem traku ampak zato, ker je tožnik predčasno zapustil delovno mesto, nato pa na neprimeren način reševal zastoj, do katerega je v njegovi odsotnosti prišlo na tekočem traku. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrnjen. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po ugotovitvah obeh sodišč tožnika ni poškodoval delovni stroj, ampak je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo na ta način, da je tožnik z nogo zadel v koš za odpadke. Napačno je zato izhodišče obeh sodišč, da je odškodninska odgovornost tožene stranke objektivna zato, "ker je delovni proces ob tekočem traku, kjer dela tožnik, ki mora ob delu paziti še na morebitno tehnološko napako stroja in jo hitro odpraviti, saj drugače pride do "škartiranja" proizvoda, za kar tožnik sam nosi materialne posledice", delo s povečano nevarnostjo. Opisano izhodišče bi bilo sprejemljivo le v primeru, če bi tožnika poškodoval delovni stroj (npr. pri odpravljanju napake), vendar pa ga ni, saj je tožniku škoda nastala zato, ker je, kot je bilo že povedano, z nogo zadel v koš za odpadke. Ta koš pa sam po sebi ne pomeni stvari, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico.

Zakon ne pove, kaj je nevarna stvar ali nevarna dejavnost. Omeji se le na učinke, kadar pride do škode zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Tako predpisuje, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in nadalje, da se domneva, da takšna škoda izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti (173. člen ZOR) in da zanjo odgovarja tisti, ki je imetnik nevarne stvari oziroma se ukvarja z nevarno dejavnostjo (prvi odstavek 174. člena ZOR). Kaj nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost kot pravni standard pravzaprav pomenita, mora zato pojasniti sodna praksa oziroma mora na to vprašanje odgovoriti sodnik.

Povedano je že bilo (in seveda tako ugotovljeno tudi v postopku pred nižjima sodiščema), da tožnika ni poškodoval delovni stroj, saj je do poškodbe prišlo na ta način, da je tožnik z nogo zadel v koš za odpadke, ki sam po sebi ni nevarna stvar. Ob dejstvu, da je bil koš za odpadke v bližini tožnikovega delovnega mesta, bi bila odgovornost tožene stranke po načelih odškodninske odgovornosti za nevarno stvar mogoča le v primeru, če je bilo zaradi koša za odpadke tožnikovo gibanje ob stroju kljub njegovi normalni pozornosti nevarno in mu je nastala škoda ravno zaradi te povečane nevarnosti v zvezi s spletom drugih okoliščin, ki so nastale v sferi izvajanja operacij njegovega delovnega procesa pri stroju. V kolikor pa v bližini delovnega mesta postavljeni koš za odpadke ni oviral tožnikovega delovnega procesa, pa bi bila lahko odškodninska odgovornost tožene stranke le krivdna.

Posledica opisanih napačnih materialnopravnih izhodišč je bila, da sodišči druge in prve stopnje v dosedanjem postopku nista ugotovili vseh pravnoodločilnih dejstev. Zlasti v dosedanjem postopku ni bilo odgovorjeno na ves čas postopka uveljavljane ugovore tožene stranke, da tožnikovo zadetje v koš za odpadke sploh ni v vzročni zvezi z delovanjem stroja in delovnim procesom, ki ga mora ob stroju opraviti tožnik, da je do zadetja v koš za odpadke prišlo zato, ker je tožnik predčasno zapustil delovno mesto in se potem, ko je prišlo do zastoja pri delovanju stroja, na nepreviden, nepremišljen in prehiter način (s skokom čez koš za odpadke) vračal k stroju itd. V skladu z določbo 2. odstavka 395. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.