Slovenian court allows appeal against contract breach judgment, remanding case for new trial on mutual restitution.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Če je pogodba razdrta veljajo v skladu z določbo 3. odstavka 132. člena ZOR (če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega) za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Uporabiti je torej treba določbo 122. člena ZOR, po kateri nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovora v tej smeri ni podala. Ker sodišče prve stopnje omenjeni ugovor upošteva le, kadar ga prizadeta stranka uveljavi in ne po uradni dolžnosti, je bila odločitev sodišča ob izdaji izpodbijane sodbe pravilna. Vendar pa je tožena stranka v pritožbi podala ugovor neizpolnitve; zatrjuje namreč, da ji je sodišče prve stopnje naložilo vrnitev prejetega; tožniku pa ni naložilo vrnitve tistega, kar je po razdrtju pogodbe obdržal sam. Takšen ugovor tožene stranke predstavlja novo dejstvo, ki ga v skladu z določbo prvega odstavka 352. člena ZPP/77 pritožnica lahko navaja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 62.040,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.8.1994 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 44.540,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje našteje, ko pojasnjuje, zakaj verjame, da tožnik ni kuhal s praznim kotlom, še ne pomenijo, da je mogoče popolnoma izključiti, da bi do poškodb kotla prišlo po tožnikovi krivdi. Pred spornim kotlom je tožnik uporabljal veliko manjši - 40 literski kotel. Izjava tožnika, ki je pojasnil, da je pri kuhi žganja ravnal tako, da je zvečer kotel naložil in zakuril ter pustil čez noč, govori v prid zaključku, da je s takšnim načinom uporabe prispeval k prekuritvi kotla. Takšno ravnanje kaže na to, da tožnik ni popolnoma vešč kuhanja, saj je pri pravilni žganjekuhi treba biti prisoten vsaj toliko, da se kontrolira velikost ognja, ki gori pot kotlom.

Kotel za žganjekuho je namreč izdelan iz bakra, njegove fizikalne lastnosti pa ne dopuščajo nekontrolirane temperature, ki se sprošča pri kurjenju. Tudi izjava tožnika, da je moral kotel pred kuhanjem "na dobro" očistiti, kaže na to, da je sam prispeval k poškodbi. Pritožnica iz te izjave sklepa, da je bilo dno kotla pred kuhanjem "na dobro" zapackano, ker se je masa, ki se je kuhala, zaradi premočnega kurjenja in premalo tekočine sprijela. Če bi tožnik kuhal pravilno, do nesnage na dnu ne bi smelo priti; dno pa bi bilo vedno tako čisto, da bi bilo vidno.

Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo listinskih dokazov, to je dopisov proizvajalca P tožniku z dne 9.2.1995 in 22.2.1995, na podlagi katerih je bila tožnikova reklamacija pisno zavrnjena. Sodišče ne navaja kritične ocene strokovne ocene proizvajalca, niti ne navaja zakaj dvomi v verodostojnost te ocene. Prosta presoja dokazov pa ni samovolja sodišča, da presodi do katerih listin se bo opredelilo, ampak je dolžno navesti razloge, zakaj se do nekaterih listin ne opredeljuje. Sodišče tudi ni izvedlo vseh dokazov, ki bi razjasnili dejansko stanje; tako ni zaslišalo predstavnika proizvajalca v zvezi z mnenjem o zavrnitvi reklamacije.

Pri reševanju te zadeve gre za povsem strokovno vprašanje. Sodišče pa nima znanja za rešitev takšnega vprašanja. Za zagotovitev materialne resnice bi zato sodišče prve stopnje po določbi 225. člena ZPP/77 lahko izvedlo tudi dokaze, ki jih stranki nista predlagali. Pritožnica še navaja, da je bil od tožnika odpeljan le kotel; pri njem pa se še vedno nahajajo hladilna kad, vezne cevi ter kape, kar izhaja tudi iz tožnikove izjave na glavni obravnavi. Sodišče o tem ali je tožnik dolžan vrniti toženi stranki tiste dele kotla, ki so še pri njem, ni odločilo; niti ni odločilo o tem ali je tožbeni zahtevek, ki obsega celotni znesek kupnine potrebno ustrezno zmanjšati - za dele, ki so pri tožniku.

Tožena stranka tudi meni, da glede pravočasnosti notifikacije ni vse razjasnjeno, kot meni sodišče. Tožnik je že v septembru in oktobru, ko je kuhal, opazil, da nekaj ni v redu in da drva ne izgorevajo v pepel. Pomagal si je tako, da je veliko več kuril in podaljšal dimnik. Pritožnica meni, da bi moral tožnik že takrat notificirati napako; to pa je storil šele v novembru, vmes pa po vsej verjetnosti povzročil poškodbo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe enkrat govori o primeru skrite napake, drugič pa o zahtevku iz garancije; ne izjasni pa se o tem ali ima postopek, ki ga je tožnik vodil pred vložitvijo tožbe kakršnekoli posledice pri reševanju zadeve.

Zaradi navedenega pritožnica predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo prvega odstavka 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju; prav tako pa ni nasprotja med razlogi sodbe ter vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku.

Pri obrazložitvi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje obravnava in oceni vse izvedene dokaze ter zavzame stališče tako do tistih dejanskih trditev strank, ki jih je štelo za nepomembne, kot do tistih, ki jih je štelo za odločujoče. Obrazložitev v izpodbijani sodbi ustreza zgoraj opisanim izhodiščem. Kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 seveda ne more biti podana, če sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o dejstvih, ki jih stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje niso navajale.

V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Predsednik senata sicer res lahko v skladu z določbo 225. člena ZPP/77 izvede tudi druge dokaze, torej ne le tistih, ki so jih predlagale stranke, vendar pa le če meni, da je to smotrno. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih nobena od strank ni predlagala (očitno je ocenilo, da niso pomembni za odločitev; niti ni njihova izvedba smotrna) ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 354.

člena ZPP/77 v zvezi s 225. členom ZPP/77. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 478., 482., 484., 488. in 490. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Naštete določbe je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Glede na dosedaj ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v zaključke sodišča prve stopnje: da je imel sporni kotel skrito napako - luknjice v dnu, o kateri je tožnik pravočasno obvestil toženo stranko ter, da tožnik ni povzročil poškodbe na kotlu. Vendar pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 375.

člena ZPP/77 na pritožbene trditve v zvezi z opisanimi dejstvi podrobneje ne odgovarja, saj, kot bo v nadaljevanju natančneje opisano, v tej fazi postopka niso odločilnega pomena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi sta tudi določbi 132. in 122. člena ZOR. Kadar kupec (kot v obravnavani zadevi) izbere sankcijo iz 3. točke 1. odstavka 488. člena ZOR; torej izjavi, da zaradi napake stvari razdira pogodbo, je namreč treba uporabiti določbo 132. člena ZOR. Če je pogodba razdrta, veljajo v skladu z določbo 3. odstavka 132. člena ZOR (če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega) za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb.

Uporabiti je torej treba določbo 122. člena ZOR, po kateri nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovora v tej smeri ni podala. Ker sodišče prve stopnje omenjeni ugovor upošteva le, kadar ga prizadeta stranka uveljavi in ne po uradni dolžnosti, je bila odločitev sodišča ob izdaji izpodbijane sodbe pravilna. Vendar pa je tožena stranka v pritožbi smiselno podala ugovor neizpolnitve; zatrjuje namreč, da ji je sodišče prve stopnje naložilo vrnitev prejetega (kupnino za kotel); tožniku pa ni naložilo vrnitve tistega, kar je po razdrtju pogodbe obdržal sam.

Takšen ugovor tožene stranke predstavlja novo dejstvo, ki ga v skladu z določbo prvega odstavka 352. člena ZPP/77 pritožnica lahko navaja. Tožena stranka zanj predlaga tudi dokaze - izjavo tožnika na glavni obravnavi ter njegov dopis. Sodišče prve stopnje se v dosedaj izvedenem postopku s temi dejstvi ni ukvarjalo, saj kot je bilo pojasnjeno, na ugovor neizpolnitve ne pazi po uradni dolžnosti. Da bo sodišče prve stopnje ugotovilo omenjena dejstva (torej ugotovilo, ali so deli kotla ostali pri tožniku, kot trdi pritožnica) ter v zvezi z njimi izvedlo predlagane dokaze, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 370.

člena ZPP/77 pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje preizkusi zgoraj navedene trditve tožene stranke; torej, da so pri tožniku ostali določeni deli spornega kotla - hladilna kad, vezne cevi ter kape. Nato pa naj glede na dejanske ugotovitve in v primeru da tožnik svojega zahtevka ne bi prilagodil takšnim ugotovitvam, odloči ob uporabi določbe drugega odstavka 122. člena ZOR. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url.

RS 26/99, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).