Appeal allowed; first instance court erred by finding capacity to reason without evidence.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Tožeča stranka, ki za dokazovanje teh dejstev nosi dokazno breme, okoliščin v zvezi s sposobnostjo za razsojanje tožene stranke ni nikoli niti zatrjevala niti dokazovala. S tem ko je sodišče prve stopnje ta dejstva sprejelo kot del dejanske podlage sodbe, je le-to samo razširilo. S tem je prekršilo pravilo, da morajo sodišča soditi v mejah postavljenih zahtevkov in v okviru uveljavljanih dejstev in dokazov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožeči stranki 85.599,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1994 do plačila in ji povrniti 112.611,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.8.2000 dalje do plačila. Proti sodbi se je po odvetniku pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da v času nezgode toženec še ni bil star 14 let. Res je, da 160. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določa, da mladoletnik od dopolnjenega 7 leta starosti do dopolnjenega 14 let starosti ne odgovarja za škodo, razen če se ne dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati. Dokazno breme pa je na strani tožeče stranke. Ta v postopku tega ni trdila, še manj pa dokazovala. Sodišče je zgolj na podlagi izpovedi toženca o tem, kakšna so pravila vožnje kolesarjev v koloni, zaključilo, da je bil seznanjen s cestnoprometnimi predpisi in tako zmožen razsojati.

O kolesarskih predpisih je toženec, ki še kolesari, izpovedoval na obravnavi, in to 6 let po nezgodi. Čeprav je toženec vedel, da so na cesti odcepi za zavijanje levo in desno, ob cesti pa se nahajajo butiki, ni moč sklepati, da bi se mogel in moral zavedati, da lahko s svojo neprilagojeno vožnjo povzroči nezgodo in s tem tudi škodo drugemu. Sodišče prve stopnje tudi dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. V celoti je verjelo priči V. O., ki je trdila, da kolesarjev ni prehitela. To pa ne drži. Pritožba je utemeljena. V konkretni zadevi, ki je spor majhne vrednosti, so pritožbeni razlogi omejeni na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458.

člena ZPP), zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, s katerimi skuša tožena stranka izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je oprlo na izpoved priče V. O., ni moglo upoštevati. Voznik avtomobila je v razmerju do kolesarja upravljalec nevarne stvari. To pomeni, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira iz te stvari (173. člen ZOR), odgovornost zanjo pa nosi njen imetnik (1. odstavek 174. člena ZOR). Ta se lahko oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177.

člena ZOR). Materialnopravno podlago za presojo odgovornosti tožene stranke, ki v času škodnega dogodka še ni dopolnila 14 let, pa predstavlja določilo 160. člena ZOR, ki določa, da mladoletnik od dopolnjenega 7 leta do dopolnjega 14 leta ne odgovarja za škodo, razen če se ne dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati. Tožena stranka ima prav, ko v pritožbi trdi, da tožeča stranka kljub dokaznemu bremenu dejstev v zvezi s sposobnostjo tožene stranke za razsojanje ni niti zatrjevala niti dokazovala. V skladu s 1. odstavkom 7.

člena ZPP procesno gradivo, v okvir katerega med drugim spadajo trditve o dejstvih in dokazi, zbirajo stranke. V skladu z 2. členom ZPP pa morajo sodišča soditi v mejah postavljenih zahtevkov in v okviru uveljavljanih dejstev in dokazov. Ker je sodišče prve stopnje, s tem ko je kot del dejanske podlage sprejelo okoliščine, ki omogočajo zaključek o toženčevi sposobnosti za razsojanje, le-to nedopustno razširilo, je začrtani okvir prekoračilo. Opisana kršitev je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (357.

člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje napotke v tej obrazložitvi, ponovno odločiti, ali je podana odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Pri tem ni odveč opozoriti, da za ponovljeni postopek v sporu majhne vrednosti ne velja določba 2. odstavka 362. člena ZPP, po kateri smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze (2. odstavek 458. člena ZPP). Stroškovni izrek temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.