Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cp 1618/2000 ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.1618.2000 AI generated

Appeal dismissed: Interest on prepayment not allowed under Civil Procedure Act for advance payments.

Case Number VSL sklep II Cp 1618/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment ordering the payment of a prepayment balance. The plaintiff argued that interest should accrue on the prepayment made in 1997 due to the court's delay in issuing the award. The court ruled that the Civil Procedure Act, not the Obligations Act, governs prepayments as procedural expenses, which explicitly excludes interest provisions.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o pravdnem postopku; Interest on prepayment is not applicable as it is governed by procedural rules rather than the law on obligations.

Keywords

AI generated
prepayment interest civil procedure law procedural expenses appeal dismissal obligations act

Cited Legislation

AI generated
Zakon o pravdnem postopku
Zakon o obligacijskih razmerjih
Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za predujem kot izdatek pravdnega postopka se uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, ki obresti za plačani predujem ne predvidevajo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je dne 20.06.2000 izdalo uvodoma navedeni sklep, s katerim je sodni izvedenki gradbene stroke B. L. priznalo nagrado v bruto znesku 119.959,00 SIT, tožniku pa naložilo, da v osmih dneh plača manjkajoči predujem v višini 74.959,00 SIT. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga, da se mu zaradi dolgotrajnega in neodgovornega dela izvedenke priznajo pripadajoče zakonite obresti za dne 11.02.1997 plačani predujem in tudi stroški, ki jih je imel s tem, ko je banko prosil za izračun teh obresti.

Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik, potem ko je bil na glavni obravnavi dne 07.02.1997 dopuščen dokaz z izvedencem gradbene stroke, dne 11.02.1997 plačal 45.000,00 SIT predujma. Ker je sodišče prve stopnje sodni izvedenki, ki je v tem postopku izdelala mnenje oziroma "cenitveno poročilo", z izpodbijanim sklepom priznalo nagrado v višini, ki za 74.959,00 SIT presega znesek že plačanega predujma, je tožniku naložilo, da to razliko doplača. Iz potrdila (položnice), ki je pripeta na list.št. 112, je razvidno, da je tožnik dne 01.07.2000 predujem tudi doplačal. V "pritožbi zaradi preveč obračunanih stroškov tožeče stranke" tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se na plačani znesek predujma 45.000,00 SIT obračunajo zakonske zamudne obresti.

Predlaga, da mu jih zato pritožbeno sodišče prizna skupaj s stroški, ki jih je imel za izračun le-teh. Pritožbeno sodišče temu ne more slediti iz naslednjih razlogov: splošna problematika zakonskih zamudnih obresti je urejena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78) in Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/95). Po določbah omenjenih zakonov se obresti dolgujejo poleg glavnice v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Gre torej za ureditev zakonskih zamudnih obresti obligacijskih terjatev, ne pa tudi stroškov pravdnega postopka.

Za predujem kot izdatek, ki nastane med postopkom ali zaradi njega, se zato ne uporabljajo določbe obligacijskega zakona, ampak določbe dvanajstega poglavja ZPP, ki obresti za plačani predujem ne predvideva. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, pritožbene navedbe upnika pa neutemeljene. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ali je bila morda v postopku na prvi stopnji zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6. 7., 8., 11., 12. ali 14. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Pritožbo dolžnice je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.