Supreme Court dismisses appeal on non-property damage compensation, ruling statutory rates are fixed and not subject to arbitrary reduction.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V zakonu je predvidena enotna denarna odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode kot so telesne bolečine, strah, duševne bolečine in druge oblike, ki so primeroma navedene v 200. členu ZOR. Zato v tožbenem zahtevku izvedena delitev odškodnine za primarni in sekundarni strah in za različne vrste duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nima opore ne v zakonu in ne v sodni praksi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena zavarovalnica plačati tožnici 5,500.000,00 tolarjev odškodnine in ji povrniti 191.990,00 tolarjev pravdnih stroškov, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22.10.1996 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči, za katero je podana odgovornost tožene stranke, to je zavarovalnice. Iz naslova nepremoženjske škode ji je prisodilo kot pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 800.000,00 tolarjev, za strah 1,250.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3,500.000,00 tolarjev, kar znese skupaj 5,550.000,00 tolarjev, kot je pravilno navedeno v obrazložitvi sodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pritožbi tožene stranke pa je v pretežni meri ugodilo. Prisojeno odškodnino je znižalo, tako da je tožnici prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 500.000,00 tolarjev, za strah 600.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,200.000,00 tolarjev. Tako je določilo kot pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo 3,300.000,00 tolarjev in povrnitev stroškov pred sodiščem prve stopnje v znesku 125.620,00 tolarjev, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22.10.1996 dalje do plačila. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 44.000,00 tolarjev.

Proti sodbi Višjega sodišča je v zvezi s prvo sodbo tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da se je zaradi prenizko prisojene odškodnine pritožila že proti prvi sodbi, toda višje sodišče je to odškodnino še znižalo. Zato meni, da so prisojeni zneski absolutno prenizki in je tožnica neupravičeno prikrajšana. Posebej opozarja na izvedeniško mnenje dr. A., po katerem so zmanjšane oškodovankine splošne življenjske in delovne sposobnosti ter je tožnica zaradi zavrte gibljivosti vratne hrbtenice in bolečin manj sposobna voziti avtomobil, zaradi pekočih bolečin zaradi vnetja veznic pa ne more dalj časa brati, pisati in gledati televizije.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno navedli, da je za presojo ustrezne višine odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode poleg določil ustave, merodajno določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), pri čemer pride za bodoče telesne in duševne bolečine v poštev še določilo 203. člena ZOR. Nedvomno so bili tožničine telesne bolečine, duševne bolečine in strah tako intenzivni in dolgotrajni, da upravičujejo prisojo denarne odškodnine kot satisfakcije za prestano trpljenje, toda tožnica vlaga revizijo zaradi prisojene višine odškodnine, češ da je prenizka in zato ni pravična.

Uvodoma je treba pojasniti, da se revizijsko sodišče strinja z interpretacijo pritožbenega sodišča, da je v zakonu predvidena enotna denarna odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode kot so telesne bolečine, strah, duševne bolečine in druge oblike, ki so primeroma navedene v 200. členu ZOR. Zato v tožbenem zahtevku izvedena delitev odškodnine za primarni in sekundarni strah in za različne vrste duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nima opore ne v zakonu in ne v sodni praksi.

Koliko znaša pravična denarna odškodnina, da bo tožnico potolažila in ji omogočila vzpostaviti tako duševno stanje, kot bi ga imela, če ne bi bila kršena njena telesna in duševna celovitost, se presoja po oškodovankinem subjektivnem doživljanju, ki ga je treba objektivizirati in primerjati z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi. Čeprav revizijsko sodišče verjame, da tožničinega telesnega in duševnega trpljenja ni mogoče povrniti z denarjem, pa ob primerjavi trpljenja drugih oškodovancev ugotavlja, da so prisojeni zneski za posamezne oblike nepremoženjske škode visoki. To velja predvsem za strah, za katerega je bila prisojena tako visoka odškodnina, kot se priznava za dalj časa trajajoči strah za življenje. Tudi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ni prenizka, saj se je tožnica zdravila zgolj ambulantno, zdravljenje je potekalo brez zapletov in kakšnih hujših bolečin, zapleteni kirurški posegi pa niso bili potrebni. Tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine v znesku 2,200.000,00 tolarjev ni prenizka za tožničino zmanjšano življenjsko aktivnost, ki se kaže pri obračanju vratnega dela hrbtenice, težavah v vožnji z avtomobilom ter pri dolgotrajnejšem branju, pisanju in gledanju televizije.

Tako se izkaže, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ni prenizka, zato je sodišče po določilu 393. člena zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Bistvene kršitve procesnega zakona, na katero mora po določilu 386. člena ZPP sodišče paziti po uradni dolžnosti, ni našlo; pravilne uporaba materialnega prava pa ni moglo v celoti preizkusiti, ker je revizijo vložila samo oškodovanka in ker sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki je vložila pravno sredstvo, če ga je vložila samo ona (374. člen ZPP v zvezi s 399. členom ZPP).