Appeal dismissed; court found no contradiction between evidence rejection and burden of proof conclusion.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ker je sodišče v razlogih sodbe navedlo prepričljive razloge za to, da določenega predlaganega dokaza ne izvede, z nadaljnjim svojim zaključkom, da stranka ni dokazala svojih trditev, ni prišlo samo s seboj v nasprotje.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... ter toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice v višini 92.252,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP).

V pritožbi zatrjuje, da so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v medsebojnem nasprotju in nejasni. Pritožnica navaja, da prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožeči stranki reklamirala dobavljene steklenice. Pri tem svojo ugotovitev utemeljuje s tem, da tožena stranka poleg zaslišanja direktorice tožene stranke ni ponudila nobenih drugih dokazov o obstoju reklamacije. Sodišče pa je v obrazložtivi sodbe obenem zapisalo, da je tožena stranka predlagala zaslišanje priče S. R., ki naj bi izpovedal o okoliščinah posla in reklamiranja napak.

Tožena stranka zaključuje, da je torej predlagala še dodatne dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati utemeljenost njenih ugovornih trditev. Opozarja še, da je prvostopno sodišče zaključilo, da osebno direktorju tožeče stranke reklamacija po telefonu ni bila dana. Ob tem pa predhodno navaja, da je direktor tožeče stranke sam izpovedal, da se ne spominja, ali je bila reklamacija dana po telefonu in torej ni kategorično trdil, da reklamacija sploh ni bila dana.

Pritožba ni utemeljena.

Napačno je razlogovanje tožene stranke, da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi prišlo v nasprotje, ko je zaključilo, da tožena stranka poleg zaslišanja direktorice tožene stanke ni predlagala nobenih drugih dokazov za obstoj reklamacije, obenem pa zapisalo, da je tožena stranka predlagala zaslišanje S.R.. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi najprej opredelilo do dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v dokaz svojih navedb o izvršeni reklamaciji. Ocenilo je izpovedi direktorja tožeče stranke M. S. in direktorice tožene stranke S.S..

Dokaz z zaslišanjem S.R. je zavrnilo in za to navedlo utemeljene razloge. Dokazno oceno je zaključilo z ugotovitvijo, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu za svoj ugovor o izvršeni reklamaciji. Svojo ugotovitev je pojasnilo s tem, da tožena stranka do konca postopka ni predložila drugih dokaznih predlogov, razen tistih, ki so bili v izpodbijani sodbi navedeni zgoraj in do katerih je zavzelo stališče. Sodišče prve stopnje se je torej opredelilo do vseh dokaznih predlogov tožene stranke in tudi do tega, zakaj dokaza z zaslišanjem S.R. ne bo izvedlo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so razlogi sodišča prve stopnje glede zaključka, da direktorju tožeče stranke M.S. reklamacija osebno ni bila dana, nejasni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo izpovedbo direktorice tožene stranke S.S., ki je zatrjevala, da je plastenke reklamirala po telefonu osebno direktorju tožeče stranke, ne pa drugi osebi, zaposleni pri tožeči stranki. Ker pa je direktor tožeče stranke kategorično trdil, da reklamacija njemu osebno po telefonu ni bila dana in ne, kot zmotno navaja pritožba, da se ne spominja, ali mu je bila reklamacija dana po telefonu, mu je sodišče prve stopnje verjelo in izpovedbi direktorice tožene stranke, ki je izpovedala nasprotno, ni sledilo.

Dokazna ocena glede tega dejstva je obrazložena, jasna in brez nasprotij. Zatrjevanega nasprotja v izpodbijani sodbi ni, sodba pa glede odločilnih dejstev tudi ni nejasna. Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni našlo nobenih drugih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, prav tako pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Glede na navedeno je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora skladno s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama nositi stroške pritožbenega postopka.