Appeal dismissed; defendant failed to prove arbitration agreement to remove court jurisdiction per ZPP rules.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance ruling that the Slovenian court retained jurisdiction over the dispute. The defendant argued that an arbitration agreement existed in specific contracts, but the court found this claim unproven because the defendant failed to provide the required certified translation of foreign documents. The court ruled that under the Civil Procedure Act, the burden of proving the existence of an arbitration agreement lies with the party asserting it, and without proper evidence, the court must proceed with the case.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 464. čl. ZPP; 212. čl. ZPP: The party claiming an arbitration agreement exists to exclude court jurisdiction bears the burden of proof; failure to provide certified translations of foreign documents renders such a claim inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Po določbi 1. odst. 464. čl. ZPP mora tožena stranka, če želi doseči, da se sodišče, pri katerem je tožba vložena, izreče za nepristojno (in razveljavi v postopku opravljena dejanja ter tožbo zavrže) konkretno zatrjevati, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o arbitraži. Ker gre za zatrjevanje dejstva, ki ni splošno znano, pač pa je lahko znano le strankama, mora tista, ki za dosego določenega procesno pravnega učinka takšno dejstvo uveljavi, zanj predložiti tudi dokaz.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno slovensko sodišče. Svojo odločitev je oprlo na določila 29. in 485. čl. ZPP. Zoper tak sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavila je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. in 5. tč.
2. odst. 339. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter napadeni sklep spremeni tako, da v predmetnem sporu odreče sodno pristojnost. Tako v 32. tč. distribucijskega sporazuma št. AGR1 30201.1 z dne 2.4.1993, kot v 8. čl. pogodbe št. DW/COME 2 US 950301 z dne 19.5.1995, kar je tožnik priložil tožbi, namreč izhaja, da je določena arbitražna klavzula in v tem smislu je toženec sodno pristojnost tudi ugovarjal. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu, s katerimi je prvostopno sodišče opravilo in utemeljilo presojo lastne pristojnosti v konkretnem sporu z mednarodnim elementom.
Izpodbijana presoja je povsem pravilno oprta na navedbe v tožbi (glej 2. odst. 17. čl. ZPP) in pomeni popoln odgovor na ugovorne navedbe tožene stranke, upoštevajoč njihov dejanski obseg. Pritožba zmotno meni, da prvostopno sodišče ni razumelo njenega ugovora, saj je navedlo vse relevantne razloge za njegov preizkus in je pravilno utemeljilo lastno, seveda sodno in krajevno pristojnost, za kar je šlo v primeru spora z mednarodnim elementom (glej 29. in 485. čl. ZPP). Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje iz "deloma nejasne" dikcije toženčevega ugovora in dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, odreči sodno pristojnost v tem gospodarskem sporu zato, ker iz navedenega jasno izhaja, da je bil v konkretni zadevi sklenjen arbitražni sporazum, kar je toženec dejansko tudi ugovarjal, ni utemeljena.
Po določbi 1. odst. 464. čl. ZPP mora tožena stranka, če želi doseči, da se sodišče, pri katerem je tožba vložena, izreče za nepristojno (in razveljavi v postopku opravljena dejanja ter tožbo zavrže) konkretno zatrjevati, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o arbitraži (glej 1. odst. 464. čl. ZPP). Ker gre za zatrjevanje dejstva, ki ni splošno znano, pač pa je lahko znano le strankama, mora tista, ki za dosego določenega procesno pravnega učinka takšno dejstvo uveljavi, zanj predložiti tudi dokaz (glej 212. čl. ZPP). Tega tožena stranka v ugovoru (vloga na red.
št. 4 spisa) ni storila. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, na katerega konkretno odkazuje šele v pritožbi. Pri tem pa ni prezreti, da za svojo trditev, da sta stranki sklenili arbitražno pogodbo tudi v pritožbi ne poda ustreznega dokaza (glej 1. odst. 226. čl. ZPP). Sklicevanje na neprevedeni distribucijski sporazum (priloga A5) in na pogodbo z dne 19.5.1995 (ki je med listinskimi prilogami ni zaslediti) namreč ni zadostno, saj je stranka, ki se na listino, sestavljeno v tujem jeziku, sklicuje, dolžna priložiti tudi njen overjeni prevod (glej 2. odst. 226.
čl. ZPP). Povezanost trditvenega in dokaznega bremena je bila glede vprašanja izključitve sodne pristojnosti zaradi arbitražne pogodbe v danem procesnem trenutku namreč breme tožene stranke, ki je z ugovorom zasledovala določeno pravno posledico. Tožeča stranka je tujo listino (očitno) predložila in tako razume to tudi pritožnica, v dokazne namene za utemeljenost svojega tožbenega zahtevka. Škodne posledice neizpolnitve dokaznega bremena bi zatorej trpela šele, če bi predložene listine ne prevedla do obravnavanja njenega tožbenega zahtevka v dokaznem postopku.
S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP).