Creditor's appeal dismissed; debtor can assert pre-transfer defenses against debt assumption.

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku terjatve vse tiste ugovore v zvezi z odstopljeno terjatvijo, ki so obstajali, preden je zvedel za odstop.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep Temeljnega sodišča v Kopru, Enota v Kopru, opr.št. II Ig 502/93 z dne 14.6.1993, razveljavilo v 1. točki izreka za glavnico v višini 546.881,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1993 do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 26.892,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1993 in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Hkrati je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev.

V pritožbi zatrjuje, da je v predmetni zadevi pridobila terjatev do tožene stranke od odstopnika M., za katerega pa ni tožena stranka niti zatrjevala in niti izkazala, da bi ugovore zoper terjatev, podane tekom obravnavane pravde, podala že odstopniku. Po določilih ZIZ in prejšnjega ZIP je obračun obresti izenačen s fakturo in ker obračunom obresti tožena stranka vse do prejema sklepa o izvršbi ni ugovarjala, pomeni, da je z njimi soglašala, poleg tega pa jim tudi ni oporekala v celoti. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje glede vseh bistvenih okoliščin pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takšnih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 7. čl. nalaga strankam obveznost, da v pravdi navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in da predlagajo dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo; v primeru, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP). Upoštevaje navedena zakonska določila pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi v obravnavani zadevi povsem pravilno odločilo po pravilu o dokaznem bremenu, ki je bilo na tožeči stranki.

Slednja pa obstoja svoje terjatve, temelječe na obračunih zamudnih obresti, ni uspela dokazati. Kolikor tožeča stranka izpostavlja, da ni tožena stranka niti zatrjevala in niti izkazala, da je zoper terjatve ugovarjala že prvotnemu upniku - odstopniku terjatve, pritožbeno sodišče pripominja, da tožena stranka kot dolžnik zaradi prenosa terjatve ni mogla priti v slabši položaj od prvotnega; takšen zaključek omogoča določilo 2. odst. 440. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.

Iz zbranega gradiva v spisu ni razvidno, da bi tožena stranka ali odstopniku terjatve ali pa prevzemniku le-te, v delu, kolikor se nanaša na obračune zamudnih obresti, terjatev kakorkoli priznavala (in tožeča stranka česa takega niti ne zatrjuje); glede na to je lahko uveljavljala ugovore v smislu obračuna samega kot tudi glede upoštevanja datumov zapadlosti oz. plačil, pri čemer so bili ti ugovori v tem smislu podani že ves čas postopka na prvi stopnji, glede na njihovo vsebino pa je tudi jasno, da so ti obstajali tudi predno je tožena stranka zvedela za odstop terjatve.

Zaradi dejstva, da je po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) oz. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) - 23. čl. oz. 21. čl. - obračun obresti izenačen s fakturo, saj gre pri obeh za verodostojno listino, ni mogoče napraviti zaključka, ki ga ponuja pritožba, in sicer, da obračuni obresti zavezujejo toženo stranko, ker jim ni ugovarjala; takšen zaključek je namreč mogoče napraviti le v zvezi s fakturo, saj gre v tem smislu za izrecno ureditev v 203. uzanci Splošnih uzanc za blagovni promet, ne pa tudi v zvezi z obračunom obresti.

Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.