Appeal dismissed: Renewal of proceedings barred by principle of subsidiarity when party could have raised facts earlier.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Kljub temu, da se postopek po določbi 10. točke 394. člena ZPP lahko obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, pa je dovoljenost takega predloga stranke za obnovo postopka omejena z načelom subsidiarnosti, ki pomeni, da se stranki obnova postopka ne more dovoliti, če je sama kriva, da dejstev in dokazov, ki tvorijo obnovitveni dejanski stan, ni uveljavljala že prej.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 398. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrglo kot nedovoljenega. Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP se zoper sklep sodišča prve stopnje pravočasno pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V pritožbi navaja, da predlog za zaslišanje prič, ki bi povedale, da je imela tožnica na sporni parceli posredno posest, ni bil novota, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Dejstva o posredni posesti tožnica v postopku pred izdajo prvostopenjske sodbe sicer res ni izrecno navedla, je pa jasno izhajalo iz njenih navedb na glavni obravnavi, kot na primer navedbe, da je po parceli hodila takrat, ko ji je tožena stranka kazala mejnike, pa da parcele sama ni obdelovala, ker je živela daleč stran in je na njej nameravala graditi. Sklep o zavrženju predloga brez naroka, na katerem bi se gornja dejstva lahko razčistila, je tako po mnenju pritožnice nepravilen in nezakonit.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. V prejšnjem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni tožničin tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine kot njen sekundarni zahtevek na plačilo vrednosti zemljišča, ker je ugotovilo, da tožnica parcele oziroma zemljišča - njive, ki je predmet te pravde, nikoli ni obdelovala ali kako drugače prevzela v posest. Samo ob takem dejanskem stanju bi bila namreč darilna pogodba, s katero naj bi tožnici njen sedaj že pokojni oče to zemljišče leta 1988 podaril, veljavno sklenjena (realizirana), tožnica pa s svojim zahtevkom morda uspešnejša.

Določba 394. člena ZPP določa, da se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, med drugim tudi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka citiranega člena). To je najbolj razširjen in hkrati najpomembnejši razlog za obnovo postopka, katerega učinkovitost in smotrna uporaba je zagotovljena v drugem odstavku 395.

člena ZPP, to je z načelom subsidiarnosti. Če se stranki namreč lahko očita, da je sama kriva, zakaj tega obnovitvenega razloga ni že prej uveljavljala, se ji obnova ne more dovoliti. Sodišče mora na to gledati po uradni dolžnosti. Predlog za obnovo postopka, kot ga je podala tožnica, češ da se je teden dni pred vložitvijo predloga med obiskom pri sorodnikih naključno pogovarjala z osebami, ki bi lahko potrdile, da je tožnica sporno parcelo imela ves čas v posredni posesti oziroma da je fizično njivo res sicer obdelovala toženka, vendar za tožnico kot njena spolnitvena pomočnica in po tožničinem pooblastilu, torej da je bila darilna pogodba v resnici realizirana, že omenjenemu pogoju iz drugega odstavka 395.

člena ZPP ni zadostil. Tako kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, bi tožnica ob primerni skrbnosti dejstva oziroma dokaze, ki tvorijo dejanski stan obnovitvenega razloga, lahko uveljavljala že v prejšnji pravdi. Temu v prid govori med drugim okoliščina, da je bila v prejšnjem postopku izdana najprej delna (v resnici glede primarnega tožbenega zahtevka končna) odločba, tako da je pritožnica najmanj takrat dobro vedela, katera dejstva in dokaze šteje sodišče za pravno odločilna. Glede tožničine hoje po parceli, ko ji je toženka ob neki priliki kazala mejnike in izostanek njenega obdelovanja zemlje zaradi namena gradnje, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne moreta pomeniti niti posredne, kaj šele neposredne tožničine posesti njive.

Z ugoditvijo predlogu tožnice za obnovo postopka bi se po oceni pritožbenega sodišča obšel osnovni namen obnovitvenega postopka, ki je v tem, da se omogoči odstranitev le tiste sodne odločbe, katere podlaga je nepopolna ali pa je nastala na protipraven način. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopkovnih določil ZPP, ko pred izdajo izpodbijanega sklepa ni razpisalo narok za obravnavanje obnovitvenega predloga. Abstraktno dopustnost predloga v tako imenovanem predhodnem obnovitvenem postopku preizkuša predsednik senata sam, saj v tem delu postopka ne presoja, ali je res tisto, kar se trdi v predlogu, temveč zgolj to, ali so podani formalni pogoji za nadaljevanje postopka.

Zaradi tega se v tem delu tudi ne razpisuje narokov. Tudi v predmetni zadevi predsedniku senata ni bilo potrebno uvesti nadaljnje (tako imenovane razveljavitvene) faze postopka, ki bi po potrebi vsebovala tudi razpis naroka, saj je nedovoljenost predloga za obnovo postopka izhajala že iz ugotovljene okoliščine, da bi tožnica lahko nova dejstva in nove dokaze navedla že v prejšnjem postopku. Po preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je predlog tožnice za obnovo postopka pravilno zavrglo, pri čemer tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339.

člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Na koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da je v okviru pričujoče sodne odločbe presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena za odločitev glede predloga za obnovo postopka, ne pa tudi ostale, ki prvostopenjskega sklepa ne izpodbijajo, temveč zgolj komentirajo.

Pritožbenemu sodišču so namreč z zakonom postavljene meje preizkusa, ki so v preizkusu sodne odločbe sodišča prve stopnje, kakor se le-ta izpodbija in v preizkusu v mejah razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.