Appeal dismissed; loan contract valid despite money delivery to third party due to mutual consent.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožnik sicer pravilno opozarja, da je za nastanek posojilne pogodbe potrebno soglasje volj strank (26. in naslednji členi ZOR), soglasje pa je doseženo in pogodba sklenjena, ko ponudnik prejme od druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema (1. odst. 31. čl. ZOR). Ugotovljeno dejansko stanje kaže, da je ponudbo dal prvi toženec, tožnik pa je ponudbo sprejel. Kakšni interesi so pri tem vodili tožnika, ni relevantno, saj nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (2. odst. 53. čl. ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prvi toženec dolžan tožniku plačati 3.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi po obrestni meri, po kateri poslovne banke v Ljubljani obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled od 1.7.1991 do plačila in mu naložilo da tožniku povrne še 45.564,00 SIT pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek zoper drugega toženca, da mora enak znesek plačati solidarno s prvim tožencem, je zavrnilo. Zoper sodbo se je prvi toženec pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč.

2. odst. 354. čl. ZPP/77, saj je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, med seboj pa si nasprotujejo tudi razlogi sodbe. Sodišče je na podlagi pravilno ugotovljenega dejstva, da denar ni bil nikoli izročen prvemu tožencu, temveč drugemu tožencu, napačno razsodilo, da je k vrnitvi denarja zavezan prvi toženec. Za tak zaključek ni nikakršne podlage niti ni taka odločitev podprta z nobenimi dokazi. Ob dejstvu, ki med strankama niti ni sporno, da tožnik denarja ni nikoli izročil prvemu tožencu, bi moralo sodišče njegovo vlogo obravnavati drugače. Prvi toženec je kot prijatelj zgolj posredoval med tožnikom in drugim tožencem in nikoli ni bilo govora, da denar potrebuje zase ali za svoje potrebe.

Tudi iz izpovedb in navedb drugega toženca je jasno razvidno, da je tožnik celo v odsotnosti prvega toženca denar izročil drugemu tožencu iz razloga, ker prvemu tožencu ne zaupa, ker misli, da bo denar zapravil. Povsem nelogično je, da bi tožnik ob takem stališču hkrati izjavil, da denar posoja prvemu tožencu. Za nastanek posojilne pogodbe je potrebno soglasje volje strank, česar v konkretnem primeru ni bilo. Četudi bi tožnik res izjavil, da ob vsem nezaupanju v prvega toženca in izročitvi denarja drugemu tožencu denar posoja prvemu tožencu, še ni mogoče trditi, da je s tem prišlo do sklenitve posojilne pogodbe.

To je le enostranska izjava tožnika, ki za prvega toženca ne more imeti nikakršnih neugodnih posledic. Med pravdnima strankama ni nikoli prišlo do sklenitve posojilne pogodbe, saj ni prišlo do soglasja volje strank. Če je kdo v tem poslu prejel korist, je to drugi toženec, ki jo je tudi dolžan vrniti. Prvi toženec v nasprotju z ugotovitvami sodišča ni s tožnikom nikoli sklenil nikakršne pogodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik sodbi prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 13. tč.

2. odst. 354. čl. ZPP/77. Sodišče je res ugotovilo, da tožnik ni izročil denarja prvemu tožencu, vendar pa je takšno svojo odločitev tudi obrazložilo tako v dejanskem kot pravnem pogledu, zato odločitev, da mora prvi toženec vrniti tožniku denar kljub temu, da mu ga ta ni izročil, ni v nasprotju z razlogi sodbe, razlogi pa si med seboj tudi ne nasprotujejo. V okviru nadaljnjega preizkusa obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane druge kršitve iz 2. odst., 354.

čl. ZPP/77, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77). Pritožnik nadalje izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa v dokaz dejstev, ki jih navaja v pritožbi in jih je že tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne predlaga dokazov. Tako torej le ponavlja svoje trditve, da tožnik denarja nikoli ni izročil prvemu tožencu, ki zato tudi ne more biti zavezan za vrnitev denarja in je nastopal le kot posrednik med tožnikom in drugim tožencem. Vendar pa izvedeni dokazi potrjujejo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tako je prvi toženec na naroku dne 6.12.1993 v bistvu potrdil vse tožnikove navedbe o posojilu z dostavkom, da tožnik pač njemu ni verjel, vseeno pa je hotel denar posoditi zaradi določenih lastnih interesov. Že te navedbe kažejo na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnika za posojilo prosil prvi toženec, ki pa je očitno zaradi varnosti (prepričanja), da bo denar res porabljen za namen, zaradi katerega mu posoja (šlo je torej za namensko posojilo), denar izročil neposredno drugemu tožencu, ki pa je bil le posrednik med prvim tožencem in M.

N., ki naj bi bil lastnik avtomobila. Nadaljnje dejstvo, ki potrjuje ugotovljeno dejansko stanje pa je, da je avtomobil od N. (domnevnega lastnika) prevzel prvi toženec (in ne morda drugi toženec ali sam tožnik), se tudi sicer obnašal kot lastnik avtomobila, saj ga je prevzel in uporabljal (kar izhaja iz izpovedb tožnika in drugega toženca na naroku dne 15.9.1994), želel urediti dokumentacijo zanj (kar je potrdil tudi sam prvi toženec) in ga celo prebarval. Pritožnik torej neutemeljeno trdi, da sodišče za svoje dejanske zaključke ni imelo podlage niti ni njegova odločitev podprta z nobenimi dokazi.

Zgolj dejstvo, da denar ni bil izročen njemu osebno ali da pri izročitvi denarja drugemu tožencu ni bil navzoč (čeprav je tožnik izpovedal drugače, drugi toženec pa se tega ni spominjal), pa na odločitev ne vpliva, kar vse je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je spor tudi pravilno materialnopravno presodilo. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da je za nastanek posojilne pogodbe potrebno soglasje volj strank (26. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), soglasje pa je doseženo in pogodba sklenjena, ko ponudnik prejme od druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema (1. odst. 31.

čl. ZOR). Prej navedeno dejansko stanje kaže, da je ponudbo dal prvi toženec (prosil je za posojilo 3000,00 DEM, za kar je celo kot garancijo ponujal svoj motor oziroma nagrado v višini 500,00 DEM), tožnik pa je ponudbo (za posojilo) sprejel, kar izhaja iz njegovih navedb na naroku dne 6.12.1993. Kakšni interesi so pri tem vodili tožnika, ni relevantno, saj nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (2. odst. 53. čl. ZOR). Torej ni res, da je šlo zgolj za enostransko izjavo tožnika, kot to sedaj v pritožbi zatrjuje prvi toženec.

Kolikor pa prvi toženec ni dosegel izpolnitve pogodbe z N. oziroma ni dobil dokumentov, zaradi česar si je sposodil denar od tožnika, to ne vpliva niti na veljavnost posojilne pogodbe niti na njegovo dolžnost izpolnitve te pogodbe (vrnitve posojila). Pritožba prvega toženca torej ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).