Appeal dismissed; appellate court confirmed lower court's finding of joint liability based on contract terms.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the second defendant's appeal, upholding the first instance judgment that both defendants jointly repay the loan. The defendant argued they were only a business manager and not a party to the contract, claiming Austrian law should apply. The court rejected this, noting the appellate decision explicitly detailed the reasoning for joint liability based on the contract and evidence, making the appeal facts-based and inadmissible.
Legislator headnote
AI generated3. odst. 385.čl. ZPP; 3. odst. 390.čl. ZPP; 393. čl. ZPP: An appeal is inadmissible if the appellate court's decision explicitly addresses the contested facts and legal reasoning, rendering the appeal unfounded.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca solidarno plačati tožeči stranki znesek 1.686.041,00 SIT in ji povrniti 129.315,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska dalje. Navedeni znesek toženca dolgujeta na podlagi kreditne pogodbe z dne 3.12.1990. Drugi toženec je pogodbo podpisal kot direktor firme M. in poleg tega še sam kot fizična oseba. Zato mora nerazdelno s prvim tožencem plačati tožeči stranki znesek nevrnjenega kredita.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh toženih strank in potrdilo sodbo prve stopnje. Svojo odločitev je oprlo na določbe pogodbe in splošnih pogojev, ki so njen sestavni del ter na določbe par. 891, 1404 in 1405 občnega državljanskega zakonika Avstrije. S tem je upoštevalo pritožbene ugovore, da je treba v tem primeru uporabiti avstrijsko pravo. Potrdilo je tudi prvostopno ugotovitev o tem, da je drugi toženec pogodbena stranka.
Proti tej sodbi vlaga revizijo druga tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da drugi toženec M. B. ni prevzel nobene obveznosti za prvega toženca. Nastopal je le kot poslovodja podjetja M. Zato ni pasivno legitimiran. Sodišče druge stopnje tega ugovora ni obravnavalo. Pred vsem pa je izpodbijana sodba napačna, ker je uporabila zakon o obligacijskih razmerjih, morala pa bi uporabiti avstrijsko pravo.
Revizija je bila vročena tožeči in prvi toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Sodba druge stopnje izrečno potrjuje ugotovitve o tem, da je bil tudi drugi toženec sklenitelj posojilne pogodbe in se je zavezal solidarno s prvim tožencem in firmo M. vrniti prejeto osojilo. Sodba podrobno navaja razloge za tako stališče. Revizijski očitek, da sodba druge stopnje tega ugovora ne obravnava, je torej v nasprotju z dejstvi. Ugotovitev, da je drugi toženec kot pogodbena stranka tudi sam sprejel obveznost vrnitve posojila solidarno z ostalima dvema pogodbenima strankama, izhaja iz izvedenih dokazov in se nanaša na dejstva. Zato ne more biti predmet revizijskega preizkusa (3. odst. 385. čl. ZPP).
Povsem nerazumljiv pa je nadaljnji revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni uporabilo avstrijskega prava. Velik del obrazložitve se nanaša prav na razlago ustreznih avstrijskih predpisov. Očitek je torej v popolnem nasprotju z vsebino izpodbijane sodbe. Ni mogoče ugotoviti, kaj je toženo stranko vodilo k takšnim revizijskim navedbam.
Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo druge tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).