Dog keeper liability for dog bite damages established; ownership irrelevant; case remanded for proper fact-finding.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Za škodo, ki jo povzroči pes z ugrizom, je odgovoren tisti, ki žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. Torej ni pomembno, kdo je lastnik živali, ampak kdo je njen rejec.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 303.120,00 SIT in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 104.806,50 SIT. Zahtevek je zavrnilo iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije na strani tožene stranke. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Navaja, da je z izpovedbami toženca, njegove žene ter sina dokazano, da je pes, ki je tožnika ugriznil, njihov, ki živi na njihovi kmetiji, katere gospodar je toženec. Evidenca veterinarske postaje še ni dokaz o rejstvu in lastništvu psa, saj je to edino evidenca o tem, kdo je pripeljal psa na veterinarsko postajo. Domačega psa je pač pripeljal na cepljenje sin in ga imajo zato v evidenci kot lastnika. Dolžnost vsakega gospodarja, ki ima na svojem dvorišču psa, je, da ga zavaruje in zato nosi odgovornost za škodo, če pes ni varovan in ni privezan.

Vsi so povedali, da gre za psa, ki ga oskrbuje vsa družina in da je to hišni pes. Tožena stranka v odgovoru na tožbo potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in opozarja na nasprotja v trditvah in izpovedbah tožnika. Pritožba je utemeljena. Pritožba izpodbija sodbo med drugim tudi zaradi kršitev določb pravdnega postopka, ne navede pa, v čem bi bile takšne kršitve. Zato je pritožbeno sodišče glede morebitnih kršitev postopkovnih določb sodbo preizkusilo v smislu drugega odstavka 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje takšnih kršitev ni zagrešilo. Utemeljene pa so pritožbene navedbe tožeče stranke glede ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na uporabo pravnega pravila 1320. paragrafa Občega državljanskega zakonika (ODZ), katerega pa je zmotno uporabilo. Navedeno pravilo namreč določa, da je odgovoren za škodo, ki jo povzroči žival, tisti, ki to žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo.

Ni nujno, da je tisti, ki žival redi, tudi njen lastnik. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le lastništvo psa, ki naj bi tožnika ugriznil in lastništvo enačilo z rejcem psa. Rejcev je lahko tudi več, zlasti, če gre za družinskega psa, ko je nedvoumno, da za psa skrbijo, so njegovi rejci vsi družinski člani in je rejec psa lahko tudi nekdo, ki sploh ni njegov lastnik. V skladu s prej citiranim pravnim pravilom so za škodo nasproti oškodovancu odgovorni vsi rejci in v smislu prvega odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) lahko oškodovanec zahteva povrnitev celotne škode od vsakega izmed njih, vsi udeleženci pa mu odgovarjajo solidarno.

Naj ob tem pritožbeno sodišče še navede, da je zanj vprašljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede lastništva psa. Zakaj se je namreč sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je verjeti le v obvestilo veterinarskega zavoda, ko je splošno znano, da ta zavod zavede kot lastnika psa tistega, za katerega mu to pove tisti, ki je psa k njemu pripeljal, ne da bi za to bilo potrebno predložiti kakršenkoli dokaz o lastništvu. Različne izpovedbe družinskih članov toženca o lastništvu nad psom po oceni sodišča druge stopnje napotujejo predvsem na zaključek, da je pes družinski.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dodatno ugotoviti dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, kdo je rejec predmetnega psa in če bo ugotovilo, da je na strani toženca podana pasivna legitimacija po tej okoliščini, bo moralo ugotoviti še ostala pravno relevantna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku, tako po temelju kot po višini. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165.

člena ZPP in se bo o njih odločalo s končno odločbo.