Appeal allowed; accessory deposit agreement invalid without main contract; case remitted for retrial.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Dogovor o ari je akcesorne narave in nekriva stranka lahko zahteva vrnitev dvojne are samo v primeru, če je bila sklenjena glavna pogodba.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 19.600 DEM v tolarski protivrednosti na dan 28.6.1997 po srednjem tečaju Banke Slovenije z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1997 dalje do plačila in povrniti tožnici 377.067,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2000 dalje do plačila. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V pritožbi toženka navaja, da je sodišče zmotno tolmačilo določilo čl. 286 ZPP, ko je dopustilo dokaz z zaslišanjem priče K. A., saj je tožeča stranka imela možnost predlaganja zaslišanje navedene priče pred pričetkom prve glavne obravnave in ne šele na obravnavi, in naj bi s tem sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev postopka. Za nesklenitev pogodbe je v celoti odgovorna tožnica, saj kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena do 29.9.1997, niti ni v dodatnih rokih plačala preostanka kupnine čeprav je imela dovolj časa, niti se ni poslužila sodnega depozita.

Dokončni rok za plačilo kupnine ni bil 6.10.1997, temveč 15.10.1997, saj sicer toženka ne bi razveljavila 14.10.1997 kupoprodajne pogodbe z Z. J.. Ocena izvedenih dokazov ne prepriča in je zmotna. Sodišče je nekritično sprejelo izpoved prič R. C., J. C., V. L. in A. F., da se je tožnica zglasila v Logatcu 2.10.1997, temveč z namenom ogleda drugega stanovanja v sosednjem bloku. To je pojasnila priča V. L., ki je tudi povedala, da v toženkinem bloku niso bili. A. K. iz lastnega ni vedel ničesar, vse je vedel, kar mu je povedala njegova delavka V.

L.. Izpovedi tožnice, njunih bratov in priče F. so si v nasprotju na kakšen način je imela tožnica zagotovljeni denar za kupnino. Listine kažejo, da je bil določen del denarja zamenjan v tolarje, tožnica pa izpoveduje, da je imela s seboj devize za plačilo kupnine. Z natančno analizo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj bi sodšče lahko prišlo do zaključka, da je v izpovedi prič kup vrzeli, nejasnosti in kontrodiktornosti, ki ne kažejo na to, da toženka ni hotela sprejeti denarja pa tudi, da tožnica 2.10.1997 v Logatcu ni imela dovolj denarja za plačilo kupnine.

Če bi bratje tožnici posodili res toliko denarja, bi tožnia mirne vesti podpisala posojilno pogodbo, vendar je ni, ker ji bratje 50.000 DEM niso posodili. Materialno zmotno je sodišče naložilo toženki plačilo obresti od prisojenega zneska tuje valute. Tožnica, ki ji je bil prisojen znesek tuje valute konventiran v SIT, ima po sodni praksi pravico do zamudnih obresti po obrestni meri po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled v kraju izpolnitve. Pritožba je utemeljena. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanjem besedilu ZOR) opredeljuje aro v 1. odst.

čl. 79: "če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena, se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega". Namen are je torej z dodatnim dogovorom po pogodbi in z njeno izročitvijo še posebej zaznamovati, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana. Ara je v svoji naravi akcesoren pravni posel kot pravilno poudarja tožena stranka v pritožbi in ima veljaven učinek samo, če je bila sklenjena med pravdnima strankama veljavna pogodba.

Dogovor o ari, sam po sebi torej brez veljavno sklenjene pogodbe po povedanem ne zavezuje strank in nima pravnega učinka, če ni bil sklenjen pravni posel. Ker je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev le na pogodbo o ari z dne 28.7.1997, ki sama po sebi nima pravnega učinka je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni ugotavljalo glede na akcesornost dogovora o ari ali je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba in kakšna, je v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbi toženke je bilo zaradi tega ugoditi in izpodbijani sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 355 ZPP).

V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba in če je bila kakšna pogodba, saj samo v takem primeru tožnica zahteva sankcije za neizpolnitev pogodbe iz 2. odst. čl. 80 ZOR, če pa pogodba ni bila sklenjena, pa bo tožnica lahko zahtevala samo vrnitev tistega, kar je dala toženki. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno odločiti o stvari.