Appeal dismissed; debt repayment and foreign lawsuit threats do not justify execution delay.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zatrjevanje vložitve tožbe na nedopustnost izvršbe, ne da bi izvršilno sodišče dolžnika napotilo na takšno pravdo, ne more predstavljati razloga za odlog izvršbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe. Proti temu sklepu vlaga pritožbo dolžnik in predlaga spremembo sklepa in ugoditev predlogu. Ni res, da dolžnik ni izkazal pogojev za odlog izvršbe. Poleg tega primeri iz 71. člena ZIZ niso našteti taksativno, kot meni sodišče. Dolžnik je izkazal, da je v postopku zahteval odpravo nepravilnosti, ki so bile storjene pri opravljanju izvršbe. Ima dokazila, da je svojo obveznost v celoti poravnal in plačal vse, kar dolguje. Zaradi svoje nevednosti ni vložil pravočasnega ugovora in zato nima več pravnega sredstva.

Zato je vložil tožbo na nedovoljenost izvršbe. Glede znatnejše škode pa se sklicuje na določila 270. člena ZIZ, ki šteje, da je nevarnost podana, če bi bila terjatev uveljavljana v tujini. Če bi dolžnik uspel z izvršbo proti upniku, bi jo moral uveljavljati v Avstriji. Pritožba ni utemeljena. Dolžnik ima sicer prav, ko trdi, da razlogi za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ (Zakona o izvršbi in zavarovanju) niso taksativno našteti; vendar v ten delu zmotna obrazložitev sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog.

Sodišče prve stopnje pa ima prav, ko trdi, da je dolžnikovo zatrjevanje vložitve tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe, ob tem pa dolžnik ni bil napoten na vložitev takšne tožbe, ne more v tej procesni situaciji predstavljati razloga za odlog izvršbe. Nasprotno: dolžnikov predlog za napotitev na pravdo je bil pravnomočno zavrnjen. Če pa ima dolžnik res dokaze, da je upnikovo terjatev poravnal, to lahko vedno uveljavlja tekom izvršilnega postopka. Če dolžnik ni napoten na pravdo na nedopustnost izvršbe, pa zgolj zatrjevanje domnevno vložene tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe ne predstavlja upravičenega razloga, zaradi katerega bi lahko sodišče izvršbo odložilo.

V predlogu je dolžnik še navajal, da premičninska izvršba lahko predstavlja ogrožanja njegove poklicne dejavnosti. Če bo pri rubežu sodišče seglo na tiste predmete, ki jih po zakonu ni mogoče zarubiti, bo lahko dolžnik ustrezno reagiral. Ni pa to razlog za odlog izvršbe. V pritožbi pa dolžnik še zatrjuje, da je obstoj znatnejše škode dejstvo, da bi v primeru eventualnega uspeha v domnevni pravdi na nedopustnost izvršbe, uveljavljane take terjatve bilo opravljeno v tujini. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšne hipotetične možnosti ne morejo biti podlaga za odlog izvršbe.

Poleg tega je treba dolžniku pojasniti, da se določilo 270. člena ZIZ nanaša na položaj upnika in ne dolžnika. Ker je sodišče prve stopnje zadosti ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti je bilo treba ob pravilni uporabi 71. člena ZIZ pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).