Appeal dismissed because third party has no legal interest as the first-instance decision is most favorable to them.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Tretji nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim ga je sodišče prve stopnje na podlagi njegovega ugovora (tretjega) napotilo, naj v določenem roku začne zoper upnika pravdo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna, saj je izpodbijana odločitev tista, ki je za tretjega v okviru zakonitih možnosti najugodnejša.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom udeleženki M.Z. in F.S. napotilo na pravdo na ugotovitev, da je izvršba glede predmetov, na katerih udeleženki zatrjujeta lastninsko pravico, nedopustna. Pravdo morata udeleženki vložiti v 15 dneh in v istem roku predložiti sodišču dokaz, da sta jo vložili. Udeleženka F.S. je proti navedenemu sklepu vložila pritožbo. Navaja, da se pritožuje proti dražbenemu razglasu z dne 2.9.1998 glede predmetov pod 1., 6. in 8. točko dražbenega zapisnika. Navedene predmete sta financirala skupaj s pokojnim možem, po njegovi smrti pa je na podlagi sklepa o dedovanju edina lastnica teh predmetov ona sama.

Pritožba ni dovoljena. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožnica nima pravnega interesa za pritožbo, zato je slednja po določilu 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), nedovoljena. Pravni interes za vložitev pritožbe ima stranka, kateri je odločitev sodišča na kakršenkoli način v škodo. V konkretnem primeru je odločitev prvostopenjskega sodišča za pritožnico ugodna in se le-ta pritožuje sebi v škodo. Pritožnica je kot tretja oseba v predmetni izvršilni zadevi vložila ugovor, v katerem zatrjuje lastništvo na predmetih, ki so bili zarubljeni v stanovanju dolžnika in so v rubežnem zapisniku navedeni pod 1., 6. in 8. točko.

Ugovor tretje osebe je v izvršbi upošteven le, če tretji verjetno izkaže svojo pravico, ki preprečuje izvršbo (1. odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Izvršilno sodišče je ocenilo, da je pritožnica lastništvo na navedenih predmetih verjeto izkazala. Ker pa je upnica nasprotovala pritožničinemu ugovoru, izvršilno sodišče ni moglo samo odločiti o njegovi utemeljenosti. V takem primeru je za odločitev pristojno pravdno sodišče. Izvršilno sodišče je zato v skladu z 2. odstavkom 65. člena ZIZ pritožnico pravilno napotilo na pot pravde.

S tem, ko je štelo, da je pritožničin ugovor verjeten in jo z napadenim sklepom napotilo na pravdo, je sprejelo odločitev, ki je zanjo v okviru zakonitih možnosti najugodnejša. S pritožbo proti temu sklepu se pritožnica tako pritožuje sebi v škodo. To pa pomeni, da za predmetno pritožbo nima pravnega interesa. Če pritožnica želi preprečiti izvršbo na prdmete, na katerih zatrjuje lastništvo, mora ravnati v skladu z izpodbijanim sklepom in v roku, ki ga je v tem sklepu določilo izvršilno sodišče, vložiti tožbo na ugotovitev, da izvršba na navedene prdmete ni dopustna.

Po obrazloženem je bilo treba torej njeno pritožbo na podlagi določbe 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot nedovoljeno zavreči.