Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Kp 1160/2000 ECLI:SI:VSLJ:2000:I.KP.1160.2000 AI generated

Joint vehicle seizure constitutes joint concealment regardless of who drives the stolen car.

Case Number VSL sodba I Kp 1160/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Court of Appeal dismissed appeals by defense lawyers against convictions for concealment of stolen property. Defendants argued their actions did not constitute a crime, but the court held that jointly taking a vehicle known to be stolen for transport to a specific location constitutes joint concealment under Article 221 of the Criminal Code. The court emphasized that it is irrelevant which co-defendant actually drove the vehicle, as all shared the intent to use the stolen car.

Legislator headnote

AI generated

Article 221 of the Criminal Code; Article 25 of the Criminal Code: Persons who jointly take a vehicle known to be obtained through a crime, with the intent to use it for transport to a specific location, commit the crime of concealment as joint offenders, regardless of who operates the vehicle.

Keywords

AI generated
concealment of stolen property joint offenders liability vehicle seizure Criminal Code Article 221 transport intent

Cited Legislation

AI generated
Article 221 of the Criminal Code
Article 25 of the Criminal Code
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi zagovornikov obdolženih M. G. I. in I. P. se zavrneta kot neutemeljeni. Obdolženca se oprostita povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki in nagrada postavljenih zagovornikov pa bremenijo proračun.

[JEDRO]

Osebe, ki skupaj pridobijo vozilo, za katerega vejo, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, z namenom, da to vozilo uporabijo za prevoz do določenega kraja, v sostorilstvu storijo kaznivo dejanje prikrivanja po I. odst. 221. v zvezi s 25. čl. KZ. Pri tem ni pomembno, kateri od sostorilcev, ki se z vozilom prevažajo, vozilo uporavlja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje vse tri v uvodu navedene obdolžence spoznalo za krive kaznivega dejanja prikrivanja po I. odst. 221. čl. KZ v zvezi s 25. čl. KZ in vsakemu izreklo kazen 1 mesec zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za dve leti. Obdolžence je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obdolženega M. G. I. in obd. I. P.. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata spremembo sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni. Osebe, ki skupaj prevzamejo vozilo, za katerega vejo, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, z namenom, da vozilo uporabijo za prevoz do določenega kraja, v sostorilstvu storijo kaznivo dejanje prikrivanja po I. odst. 221. čl. v zvezi s 25. čl. KZ. Pri tem ni pomembno kateri od sostorilcev, ki se z vozilom prevažajo, vozilo upravlja. Nista zato utemeljeni pritožbi zagovornikov, ki uveljavljata, da dejanje obdolžencev, kot je opisano v izreku sodbe, nima znakov kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje pa ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da so vsi trije obdolženci skupaj prevzeli vozilo, s katerim so se tudi prevažali vse dokler niso bili prijeti.

To izhaja že iz njihovih zagovorov, da je vsak neznanim sodržavljanom plačal 200 mark za vozilo. Dejstva, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa z gotovostjo kažejo tudi na sklep, da so vsi trije obdolženci vedeli, da je vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Na to kaže že dejstvo, da so obdolženci vozilo slovenske registracije prevzeli ponoči od neznanih sodržavljanov, ki so tudi prenočevali v baraki, v katero so se obdolženci namestili po tem, ko so ilegalno prestopili državno mejo in vsa druga dejstva, ki jih v obrazložitvi svoje sodbe navaja sodišče prve stopnje.

Pritožnika tako ne moreta izpodbiti pravilnih dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbama pa je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenskih sankcijah. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse okoliščine, zlasti tudi olajševalne okoliščine in da je obdolžencem izreklo primerne glavne in stranske kazni. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi sodišče druge stopnje obdolžence oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov bremenijo proračun.