Appeal dismissed; creditor must specify debtor's account number and cannot seize new company's funds without proving liability transfer.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Ljubljana dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's rejection of a seizure order against a specific bank account. The creditor argued the debtor established a new company to evade payment, but failed to prove the new entity assumed the original debt. The court ruled that merely sharing a business address and activity is insufficient to establish liability transfer, and since the creditor did not allege such a transfer, the seizure of the new company's funds was legally impermissible.
Legislator headnote
AI generated145. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; 25. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju: A creditor must specify the debtor's account number in a seizure proposal, and a seizure against a newly established company is only permissible if the creditor proves the transfer of obligations to that entity.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Upnik mora v predlogu za izvršbo navesti številko dolžnikovega žiro računa. Upnikove pritožbene navedbe pa potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da žiro računu št. 50104-601-190391 ni dolžnikov. Upnik navaja, da gre za novo družbo, ki jo je ustanovil dolžnik, da bi lahko posloval preko drugega žiro računa in se izognil plačilu obveznosti. Vendar hkrati ne zatrjuje prehoda obveznosti na to (novo) pravno osebo. Zato za poplačilo izterjevane obveznosti ni moč seči na sredstva na žiro računu te druge pravne osebe.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je dne 10.07.2000 s sklepom zavrnilo upnikov predlog z dne 20.06.2000, da se izvršba nadaljuje z rubežem na računu dolžnika št. 50104-601-190391 pri APP Ljubljana. Upnik se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je dolžnik do vložitve predloga za izvršbo posloval kot K. d.o.o., preko žiro računa št. 50104-601-7449 pri APP Ljubljana. Navedeni račun je blokiran. Vendar dolžnik kljub blokiranemu žiro računu dejansko normalno posluje.
Opravil je poizvedbe in ugotovil, da je dolžnik ustanovil novo firmo, za opravljanje iste poslovne dejavnosti. Sedež je ostal isti, ime firme tudi, ustanovitelja pa sta druga. Vendar je potrebno upoštevati, da gre za zakonca, ki poslujeta v obeh firmah in da dolžnik sedaj posluje preko žiro računa št. 50104-601-190391, da bi se izognil plačilu obveznosti na blokiranem žiro računu. Zato je upravičeno predlagal izvršbo na navedenem žiro računu. Poleg tega je še navedel, da je dolžnik dolžan sam posredovati seznam premoženja v skladu z določbami 31.
člena ZIZ. Sodišče prve stopnje pa bi moralo upoštevati tudi določbe 25. člena ZIZ in predlogu upnika ugoditi. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in dovoli izvršbo na novem žiro računu, dolžniku pa naloži, da mu povrne stroške pritožbenega postopka. Pritožba ni utemeljena. Upnik je v predlogu za izvršbo predlagal izvršbo na kateremkoli računu, skladu, akreditivu ali podobnem naslovu, zlasti pa na žiro računu št. 50104-601-7449 pri APP v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo. Z vlogo z dne 20.06.2000 pa je upnik predlagal še izvršbo na računu št. 50104-601-190391 pri APP Ljubljana.
Sodišče prve stopnje je upnikov predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da navedeni žiro račun ni žiro račun dolžnika. 145. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) namreč določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti številko dolžnikovega žiro računa. Upnikove pritožbene navedbe pa potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da žiro računu št. 50104-601-190391 ni dolžnikov. Upnik navaja, da gre za novo družbo, ki jo je ustanovil dolžnik, da bi lahko posloval preko drugega žiro računa in se izognil plačilu obveznosti.
Vendar hkrati ne zatrjuje prehoda obveznosti na to (novo) pravno osebo (glej 2. odst. 24. člena ZIZ v zvezi s 1. odst. 24. člena ZIZ). Zgolj trditve, da gre za pravno osebo z isto dejavnostjo, firmo in sedežem, ki se od dolžnika razlikuje le po tem, kdo so ustanovitelji, pa ne zadostujejo, da bi bilo tej (drugi) pravni osebi moč naložiti odgovornost za obveznosti dolžnika. Zato za poplačilo izterjevane obveznosti ni moč seči na sredstva na njenem žiro računu. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je upnikov predlog v tej smeri zavrnilo, je zato pravilna.
Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je dolžnik dolžan predložiti seznam premoženja na predlog upnika ali po oceni sodišča, če so izpolnjeni pogoji iz 31. člena ZIZ. Če bo upnik podal tak predlog, bo o njem odločalo sodišče prve stopnje. Določbe 25. člena ZIZ pa v konkretnem primeru ni moč uporabiti, saj je dolžnik družba z omejeno odgovornostjo in ne družba z neomejeno odgovornostjo ali komanditna družba. Glede na to, da sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere poleg pravilne uporabe materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350.
Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Glede na to, da upnik s pritožbo ni uspel, bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).