Appeal allowed; first-instance judgment vacated due to insufficient facts on driver's duty of care under ZOR.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je D.J., zavarovanec tožene stranke, ustavil svoje vozilo pred ožino, D.T., voznik avtomobila tožeče stranke, pa naj bi "oplazil" z vozilom pri hiši št. 324 Baščanska Draga. Takšna dejanska podlaga pa ne omogoča preizkusa, ali je za obravnavani odškodninski primer uporaba 1. odst. 178. čl. ZOR pravilna. V povzetih dejanskih ugotovitvah namreč ni odgovora na vprašanje, katero dolžnost varne vožnje je sploh prekršil zavarovanec tožene stranke. Zato povzete dejanske ugotovitve seveda tudi ne omogočajo presoje o izključni krivdi zavarovanca tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 68.326,00 ATS v tolarski protivrednosti s pp ter povrnitev stroškov pravdnega postopka v višini 270.299,00 SIT s pp. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti uporabi Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Gre sicer za prometno nesrečo, do katere je prišlo v sosednji državi, a so bila v njej udeležena motorna vozila, ki so registrirana v Republiki Sloveniji, osebna škoda pa ni predmet tega postopka (tč. b 4. čl. Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče; Ur.l. SFRJ, mednarodne pogodbe 26/76). Za odločanje o protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke pa bi bilo treba uporabiti pravila, ki so veljala v času in kraju prometne nesreče (7.

čl. omenjene Konvencije). Sodišče prve stopnje je svojo sodbo oprlo na 1. odst. 178. čl. ZOR. Predpostavka porazdelitve odškodninske odgovornosti med udeležence prometne nesreče, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, po tem določilu je izključna krivda enega imetnika motornega vozila (v obravnavanem primeru zavarovanca tožene stranke). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je D.J., zavarovanec tožene stranke, ustavil svoje vozilo pred ožino, D.T., voznik avtomobila tožeče stranke, pa naj bi "oplazil" z vozilom pri hiši št. 324 Baščanska Draga.

Takšna dejanska podlaga pa ne omogoča preizkusa, ali je za obravnavani odškodninski primer uporaba 1. odst. 178. čl. ZOR pravilna. V povzetih dejanskih ugotovitvah namreč ni odgovora na vprašanje, katero dolžnost varne vožnje je sploh prekršil zavarovanec tožene stranke. Zato povzete dejanske ugotovitve seveda tudi ne omogočajo presoje o izključni krivdi zavarovanca tožene stranke. Pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe zato ne more preizkusiti - le-ta nima razlogov o odločilnih dejstvih. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 14. tč.

2. odst. 339. čl. ZPP in s tem razveljavitevni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče opisano pomanjkljivost odpraviti. To bo storilo tako, da se v novem postopku ne bo ukvarjalo le z vprašanjem, ali je do zatrjevanega škodnega dogodka sploh prišlo, temveč tudi, kako je do njega prišlo. Brez teh ugotovitev presoja o krivdi enega ali drugega voznika osebnega avtomobila v odškodninskih primerih, kakršen naj bi bil obravnavani, niti ni možna.

Sodišče prve stopnje bo tako moralo ugotoviti, ali so resnične "trditve" tožeče stranke, ki jih je v sodbi sodišče očitno povzelo po izpovedbah zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče - zavarovanca tožene stranke, o poteku dogajanja neposredno pred oplaženjem hiše. S tem v zvezi ni odveč opozorilo, da bo treba "trditve" tožeče stranke umestiti v značilnosti zatrjevanega kraja prometne nesreče, ki jih je opisovala tožena stranka in pa zlasti v priložene skice (te se med seboj razlikujejo) in fotografije. Dodati je le še, da v odškodninskih primerih, kakršen naj bi bil obravnavani, ni moč izhajati iz domnevane krivde, temveč iz dokazane.

Pogoj za uporabo 1. odst. 178. čl. ZOR je namreč presoja, da je drugi udeleženec prometne nesreče izključno kriv zanjo (prim. še 2. in 3. odst. 178. čl. ZOR). Izhodišče je drugačno od znanega v drugih odškodninskih primerih, za katere prihaja v poštev 1. odst. 154. čl. ZOR, ker je za tovrstne odškodninske primere značilno, da opredelitev položaja oškodovanca in povzročitelja škode ni možna zgolj ob poznavanju posledic nesreče, v kateri so udeležena premikajoča se motorna vozila. Trditveno in dokazno breme o krivdi zavarovanca tožene stranke je zato v konkretnem primeru na tožeči stranki.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odst. 165. čl. ZPP.