Appeal dismissed because appellant admitted failure to deposit advance execution costs as required by law.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's protest, upholding the first-instance court's decision to suspend the execution proceedings. The appellant argued they were not liable for execution costs until the seizure was realized, but admitted in the protest that no advance payment had been made. The court ruled that the statutory obligation to deposit advance costs is absolute and independent of the seizure's realization, making the suspension legally correct.
Legislator headnote
AI generated3. odst. 38. čl. ZIZ; 2. odst. 38. čl. ZIZ: The obligation of the applicant to deposit advance execution costs is mandatory and absolute; failure to do so within the prescribed period results in the automatic suspension of execution proceedings regardless of whether the seizure has been realized.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Ker upnik v pritožbi sam priznava, da predujma ni založil, je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna, saj je sankcija za neplačilo predujma izrecno določena v 3. odst. 38. čl. ZIZ.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo, ker upnik v postavljenem osemdnevnem roku ni založil predujma za izvršilne stroške (3. odst. 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da odločitev ni pravilna in pravična. Upnik resnično ni založil še dodatnih zahtevanih stroškov, saj ni nobenega zagotovila, da se bo rubež opravil. Meni, da teh stroškov ni dolžan plačati, dokler izvršba ne bo realizirana. Pritožba ni utemeljena. V 1. odst. 38. čl.
ZIZ je jasno in nedvoumno določeno, da izvršilne stroške plača najprej upnik, med te stroške pa sodijo tudi stroški izvršitelja (292. čl. ZIZ). Upnik mora v postavljenem roku na izvršiteljev račun nakazati predujem za stroške za opravo izvršbe (2. odst. 38. čl. ZIZ), sicer sodišče izvršbo ustavi (3. odst. 38. čl. ZIZ). Iz vsega povedanega izhaja, da je pravno povsem zgrešeno upnikovo stališče, da naj ne bi bil dolžan poravnati teh stroškov, dokler ni realiziran rubež. Drži sicer pritožbena navedba, da je upnik že leta 1998 založil predujem za opravo izvršbe, vednar je ta predujem sodišče prve stopnje pri naložitvi dodatnega predujma tudi upoštevalo (2. odst. izreka sklepa z dne 2.6.2000).
Ker upnik v pritožbi sam priznava, da predujma ni založil, je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna, saj je sankcija za neplačilo predujma izrecno določena v 3. odst. 38. čl. ZIZ. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154.
čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).