Appeal dismissed; oral payment deferral agreements valid despite lack of written evidence in enforcement objection proceedings.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the creditor's appeal, upholding the first-instance decision to vacate the enforcement order and transfer the case to a trial court. The debtor raised a valid objection citing an alleged oral agreement to defer payments, arguing that witness testimony could prove this fact under the Enforcement Act. The court ruled that while the first instance did not verify the oral agreement's truth, the objection was procedurally correct because the trial court would later assess its validity, and witness testimony is an admissible means of proof equal to documentary evidence.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), 2. odst. 53. člen; 2. odst. 62. člen; Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 7. in 8. člen: In enforcement objection proceedings based on a notarial deed, a debtor's claim of an oral payment deferral agreement is a valid objection requiring the case to be transferred to a trial court for substantive verification, and witness testimony constitutes admissible evidence equal to documentary proof.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Dolžnik je navedel pravno pomembna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi (dogovor o odlogu plačila), in tudi predlagal dokaze za tako zatrjevana dejstva (zaslišanje direktorja upnika), s čimer je obrazložil svoj ugovor v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Ugovorne trditve je mogoče dokazovati tudi z zaslišanjem prič, saj veljavna zakonodaja ne pozna nobenih dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev (prim. 7. in 8. čl. ZPP), zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/02268 z dne 29.5.2000 v drugi točki izreka ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da bi mu sodišče moralo poslati dolžnikov ugovor v izjavo, preden je o njem odločilo. Dolžnik priznava dolg, zato je njegov ugovor neutemeljen, zatrjevanih ustnih dogovorov pa ni bilo oz. bi morali biti dokumentirani in zapisani, če naj bi veljali. Pritožba ni utemeljena.
Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upniku vročiti dolžnikov ugovor v izjavo. To bi moralo sodišče storiti (57. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) samo v primeru, če bi upnikov predlog za izvršbo temeljil na izvršilnem naslovu, medtem ko v obravnavanem postopku upnik izterjuje svojo terjatev na podlagi verodostojne listine. V postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa vročanje ugovora upniku ni predvideno (prim.
61. in 62. čl. ZIZ). Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik pravočasno in obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V ugovoru je sicer res kot nesporno priznal obstoj glavnice dolga, ne pa tudi zakonitih zamudnih obresti, niti zapadlosti. Med drugim je navedel, da se je večkrat sestal z direktorjem upnika F. P., s katerim se je v začetku marca 2000 dogovoril za odlog plačila do septembra 2000. V dokaz obstoja tega dogovora je predlagal zaslišanje direktorja upnika. Dolžnik je tako navedel pravno pomembna dejstva (dogovor o odlogu plačila), s katerimi bi lahko ob vložitvi ugovora, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi, in tudi predlagal dokaze za tako zatrjevana dejstva (zaslišanje direktorja upnika), s čimer je obrazložil svoj ugovor v smislu 2. odst. 53.
čl. ZIZ. Dolžnik se v svojem ugovoru ne sklicuje na nobene zapisnike ali druge listine, ugovorne trditve pa je mogoče dokazovati tudi z zaslišanjem prič, saj veljavna zakonodaja ne pozna nobenih dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev (prim.
7. in 8. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami. Poleg tega tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 4. odst. 67. čl. določa, da so celo pri obličnih pogodbah veljavni poznejši ustni dogovori, ki olajšujejo obveznost ene ali druge stranke, kar dogovor o odlogu plačila nedvomno je. Pritožbene navedbe o tem, da zatrjevanih ustnih dogovorov ni bilo, pomenijo polemiziranje z dolžnikovimi dejanskimi navedbami v ugovoru in niso relevantne za odločitev o obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče pri ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč ne ocenjuje resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ. O resničnosti posameznih spornih dejstev bo odločalo sodišče, ki bo postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek (prim.
2. odst. 62. čl. ZIZ), v katerem bo vsebinsko odločeno o utemeljenosti upnikovega oz. tožnikovega zahtevka ter dolžnikovih oz. toženčevih ugovorov tako po temelju kot po višini. Glede na povedano je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi 2. odst. 62. čl. ZIZ razveljavilo sklep o izvršbi v dovolilnem delu. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).