Appeal court dismisses debtor's enforcement objection for lack of evidence and specific legal grounds under ZIZ.

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dolžnik v ugovoru sicer navaja nekatera dejstva, ki bi utegnila pomeniti ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ, vendar za svoje trditve ne predlaga nobenih dokazov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 2,917.821,01 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da upnikov znesek ni usklajen z dejanskim saldom, sporna sta računa št. 001664 in 001775. Dobave po teh računih so pod reklamacijo končnega kupca v Jugoslaviji. Obresti niso obračunane po dogovorjenih obrestnih merah in plačinih rokih, plačila niso vknjižena po vrstnem redu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53.

čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55.

čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Dolžnik v ugovoru sicer navaja nekatera dejstva, ki bi utegnila pomeniti ugovorni razlog v smislu 55. čl. ZIZ (da je bila dogovorjena obrestna mera T+10 %), vendar za to svojo trditev ne predlaga nobenih dokazil. Prav tako je nedokazana ugovorna navedba, da so dobave pod reklamacijo končnega kupca v Jugoslaviji. Ta navedba je poleg tega tudi pravno neupoštevna, četudi bi se izkazala za resnično, saj dolžnik sploh ne pove, kaj naj bi bilo z dobavljenim blagom narobe, niti ne trdi, da bi domnevne napake pravočasno reklamiral (prim. 481. in 484.

čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), oziroma, da tega ni mogel storiti, ker je blago brez prelaganja odpremil naprej (4. odst. 481. čl. ZOR). Ugovorni navedbi, da znesek ni usklajen z dejanskim saldom in da plačila niso vknjižena po vrstnem redu, sta nekonkretizirani in nerazumljivi, saj iz ugovora ni jasno, kako naj bi te zatrjevane nepravilnosti vplivale na obstoj, višino ali zapadlost upnikove terjatve, izkazane z verodostojnimi listinami. Prav tako je nejasna dolžnikova trditev, da je stanje njegovega salda 333.459,85 SIT preplačila, saj sploh ne pove, kaj naj bi bil vzrok takšnega stanja.

S tako splošnimi, nedoločnimi in povsem neizkazanimi trditvami dolžnik tudi ne bi mogel doseči zavrnitve tožebenega zahtevka v pravdi. Zato je njegov ugovor glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ neobrazložen in neutemeljen. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.