Appeal dismissed; debtor's statements in proceedings do not affect debt repayment under ZOR Art. 313. ZPP Art. 353.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Na vračunavanje na podlagi določbe 313. člena ZOR ne vpliva izjava dolžnika, s katero pove, kaj plačuje, še zlasti, če ne gre za izjavo ob samem plačilu, pač pa, kakor v tej zadevi, za izjavo v pravdnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi sklepa o izvršbi ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 412.430,71 SIT z zamudnimi obrestmi. Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 265.733,00 SIT, tudi z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena. Pritožnici ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Teh razlogov ni imela sodba, izdelana na podlagi 1. odst. 496. člena ZPP, ima jih pa sodba, ki je bila izdelana po plačilu sodne takse za pritožbo (v skladu z določbami 324. člena ZPP). Pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da tožeča stranka od vtoževanega zneska ni odbila 38.000,00 SIT, ki jih je prejela od tožene stranke. Znesek 38.308,00 SIT je bil upoštevan (odštet) pri izstavitvi računa št. 9/69 (A4). To je razvidno iz specifikacije računov tožeče stranke (A5).

Pritožnica uveljavlja, da naj bi bila verodostojnost zaslišanih prič B.L. in M.Š. močno dvomljiva, cenik, ki ga je predložila tožeče stranke, pa neverodostojen. Meni, da bi bilo treba opraviti poizvedbe o cenah kosil in večerij v gostiščih v okolici Bovca. Splošno znano naj bi namreč bilo, da so reklamirane cene tudi v najdražjih krajih nižje od tistih, ki jih je njej zaračunala tožeča stranka. V tem sporu ne more biti pomembno, kakšna bi morala biti cena kosil in večerij, ki jih je nudila tožeča stranka delavcem tožene stranke, pač pa le, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama.

Da je bila med njima dogovorjena cena 1000,00 SIT za nočitev in 800,00 SIT za obrok, je prvostopno sodišče ugotovilo ne le z zaslišanjem prič in strank, pač pa tudi na podlagi vpogledanih cenikov in računov, ki jih je tožeča stranka izdala drugim gostom. Razpoložljiva dokazila je presodilo dovolj vestno in skrbno in na tej podlagi ter na podlagi uspeha celotnega postopka dejansko stanje pravilno ugotovilo (8. člen ZPP). Če je želela tožena stranka ugotovitev drugačnega dejanskega stanja, bi moralo predlagati ustrezna dokazila, pa jih ni.

Pritožnici tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da je tožeča stranka nepravilno obračunala zamudne obresti. Ker naj bi račune prejela šele skupaj s sklepom o izvršbi, meni, da bi zamudne obresti lahko začele teči šele od tedaj, ko je prejela sklep o izvršbi. Tek zamudnih obresti ni odvisen od prejema računa, pač pa od nastanka zamude (1. odst. 277. člena ZOR). Na vračunavanje na podlagi določbe 313. člena ZOR ne vpliva izjava dolžnika, s katero pove, kaj plačuje, še zlasti, če ne gre za izjavo ob samem plačilu, pač pa, kakor v tej zadevi, za izjavo v pravdnem postopku.

Pritožnica tudi nima prav, ko uveljavlja, da ni bilo mogoče vračunavati izvršilnih stroškov, ker so bili odmerjeni s sklepom o izvršbi, ta pa še ni bil pravnomočen. Ni odločilna pravnomočnost sklepa, s katerim je odločeno o odmeri izvršilnih stroškov, pač pa čas njihove odmere. Če bi veljalo stališče pritožnice, potem vračunavanje po določbi 313. člena ZOR v primeru sproženega pravdnega postopka ne bi prišlo v poštev niti glede glavnice in obresti, saj tudi o tem tekom postopka še ni pravnomočno odločeno. Prvostopno sodišče je pravilno odločilo tudi o stroških postopka.

Pravilno je uporabilo tako določbo 3. odst. 154. člena ZPP (zaradi sorazmerno majhnega dela zahtevka, glede katerega tožeča stranka ni uspela), kakor tudi določbo 1. odst. 158. člena ZPP (zaradi takojšnjega umika tožbe glede plačanega dela zahtevka). Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165.

člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).