Appeal allowed; appeal court clarified debt amount calculation under compulsory settlement law for enforcement proceedings.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se 3. točka izreka glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 25.276,60 SIT do 28.7.2000." Vsaka stranka nosi svoje stroške vsega postopka.

[JEDRO]

Po določbi 3. odst. 64. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 - 52/99) ugotovi sodišče v postopku, ki teče po potrditvi prisilne poravnave proti dolžniku zaradi izplačila terjatve upnika, obstoj sporne terjatve (ugotovitveni del sodbe) in naloži dolžniku plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave (dajatveni del sodbe). Dajatveni del mora pri tem oblikovati kot pri vsaki dajatveni sodbe, tako da določi denarni znesek, morebitne obresti in rok plačila.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je najprej razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka prvostopne odločbe), nato je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene (2. točka izreka), naložilo toženi stranki plačilo terjatve v skladu s prisilno poravnavo (3. točka izreka), v presežku (dajatveni) tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 27.360,50 SIT, z zamudnimi obrestmi. Zoper ugodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navedla je, da izrek sodbe ni v skladu z določbo 62. člena ZPPSL, 3. točka izreka pa poleg tega ni jasna. Predlagala je spremembo izpodbijanega dela sodbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožnica ima prav, ko uveljavlja, da izrek sodbe ni (dovolj) jasen. Iz 3. točke izreka namreč ni razvidno, kakšen denarni znesek je tožena stranka dolžna plačati tožeči. Prvostopno sodišče je v izreku povedalo le, kako se znesek določi, namesto da bi ga kar samo določilo. Po določbi 3. odst. 64.

člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 - 52/99) ugotovi sodišče v postopku, ki teče po potrditvi prisilne poravnave proti dolžniku zaradi izplačila terjatve upnika, in za tak primer gre v tej zadevi, obstoj sporne terjatve (ugotovitveni del sodbe) in naloži dolžniku plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave (dajatveni del sodbe). Prvostopno sodišče je v 2. točki izreka ugotovilo obstoj sporne trejatve, v 3. točki izreka pa je naložilo toženi stranki, da terjatev, ugotovljeno v prejšnji točki, plača pod pogoji sklenjene prisilne poravnave in pri tem naštelo njene bistvene elemente.

Ker ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka (3. odst. 59. člena ZPPSL), je treba dajatveni del sodbe oblikovati tako, da bo toženec plačal tožniku toliko, kolikor bi mu plačal, če bi se udeleževal prisilne poravnave. Po 4. točki potrjene prisilne poravnave se je dolžnik zavezal plačati upnikom razreda, v katerega sodi tudi predmetna terjatev, "24,54% zneska terjatve, ugotovljene na dan 15.9.1998 v roku 1 leta od pravnomočnosti prisilne poravnave." Preračun vtoževane terjatve na dan 15.9.1998 (tako da se izračuanjo zamudne obresti od zapadlosti do tega dne in prištejejo glavnici) pokaže, da je tožena stranka tedaj dolgovala tožeči stranki 103.001,48 SIT (obračun obresti s pripisom glavnici je priloga in sestavni del te obrazložitve). 24.54% od tega zneska da znesek 25.276,60 SIT.

Ta znesek je zato tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku enega leta od pravnomočnosti prisilne poravnave, t.j. do 28.7.2000. Po povedanem je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka (4. točka 358. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je na podlagi določbe 2. odst. 165. člena ZPP odločilo še o stroških vsega postopka, torej postopka na prvi in drugi stopnji. Tožeča stranka je uspela na prvi stopnji, tožena na drugi. Upoštevajoč dosežen uspeh na obeh stopnjah je zato pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. odst. 154.

člena ZPP).