Contract dispute dismissed: Plaintiff failed to prove work defects or notify client, so payment claim upheld.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

S splošnimi trditvami, da je imel opravljeni posel napake (pri čemer naročnik ni navedel, kakšne napake so bile ugotovljene in da je o njih obvestil izvajalca) ni mogel uspeti z svojimi pravicami glede napak izvršenega dela.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in je zato vzdržalo v veljavi plačilni nalog, opr.št. I Plg ... z dne ... ter toženi stranki naložilo v plačilo tudi nadaljnje pravdne stroške. Proti tej sodbi se tožena stranka pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki ga ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dejstev, ki sta jih navajali pravdni stranki in na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali, odločilno dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izdelala za toženo stranko pasarske izdelke. Na podlagi predloženih listin (dobavnic) je ugotovilo, da so bili izdelki toženi stranki tudi izročeni.

S tem je ugotovilo, da je tožeča stranka svojo obveznost iz poslovnega razmerja med pravdnima strankama izpolnila in pravilno zaključilo, da ima zato pravico zahtevati, da tudi tožena stranka izpolni svojo obveznost. Res je bilo mogoče trditve tožene stranke, dane v postopku pred sodiščem prve stopnje, razumeti, kot da tožeča stranka del po pogodbi ni opravila kvalitetno, oziroma da so njeni izdelki imeli določene napake, zaradi česar med drugim tožena stranka naj ne bi prejela plačila od svoje pogodbene stranke. Sodišče prve stopnje je te navedbe tožene stranke opredelilo, kot da tožena stranka s tem trdi, da je utrpela škodo in da ima odškodninski zahtevek proti tožeči stranki.

Ta njen ugovor pa je zavrnilo zato, ker ni bil uveljavljan v obliki procesnega pobota oziroma nasprotne tožbe. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožnico, da bi bilo trditve tožene stranke bolj razumeti kot uveljavljanje enega izmed ugovorov, ki jih ima naročnik dela, če ima izvršeni posel napake (3. odstavek 620. člena ZOR). Toda za uspešno uveljavljanje takega ugovora tožena stranka v pravdi ni navedla odločilnih dejstev, saj ni niti zatrjevala, kakšne napake je imel opravljeni posel tožeče stranke niti tega, da je tožečo stranko pravočasno in pravilno obvestila o napakah.

Tožena stranka je v pravdi navajala le dejstva in ravnanje njenega naročnika (investitorja) iz poslovnega razmerja, ki ga je imela ona z njim. Ni pa navedla nobenih konkretih dejstev in ravnanj tožene stranke proti tožeči stranki v zvezi z ugotovljenimi napakami. Tožena stranka torej ni navajala relevantnih dejstev za razmerje med njo in tožečo stranko, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se s trditvami, da sama ni prejela plačila od svojega naročnika, ne more upreti zahtevku tožeče stranke za plačilo opravljenega dela.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost, je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki, da tudi ona izpolni svojo obveznost (1. odstavek 17. člena ZOR in 600. člen ZOR). Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Teh ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154.

člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).