Appeal court quashes first instance judgment for incomplete fact-finding on business relationship duration.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka potrdi. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je poslovno razmerje med pravdnima strankama trajalo tudi v spornem obdobju.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 487.401,59 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.4.1996 dalje (1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zneska 1.808.362,45 SIT z obrestmi (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 8.498.00 SIT ter pravdne stroške v znesku 62.910,00 SIT, oboje z obrestmi. Proti tej sodbi sta vložili pritožbi obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija 2. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe, tožena stranka pa izrecno sicer ni navedla, kateri del sodbe izpodbija, vendar je iz pritožbenega predloga razvidno, da izpodbija obsodilni del sodbe.

Tožeča stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, tožena stranka pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Obe pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama v odgovor, ki pa ga nobena ni vložila. Pritožba tožene stranke je neutemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena. K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje listine (račune in dobavnice, priloga A 3, 4.,6 in 30) zmotno ocenilo, ko je iz njihove vsebine ugotovilo, da je tožena stranka prejela blago, ki je predmet vtoževanih računov.

Iz predloženih listin je razvidno, da je kot prejemnik blaga navedena tožena stranka in da je prevzem blaga tudi potrjen. Tožeča stranka je ob predložitvi teh listin v pripravljalni vlogi z dne 24.5.1999 trdila, da je tožena stranka prejem blaga podpisala. Tožena stranka teh trditev tožeče stranke v nadaljevanju pravde ni prerekala in tudi ni trdila, da blaga ni prevzela. Tudi ni trdila, da so podpisi na dobavnicah njej neznani ter da Belkič ni pri njej zaposlen. Ker takih trditev tožena stranka ni podala, sodišču ni bilo treba dodatno preverjati trditev tožeče stranke, da je blago tožena stranka prevzela in ugotavljati, ali so podpisi na dobavnicah res podpisi tožene stranke.

Na podlagi trditev pravdnih strank in po njih predloženih dokazov, je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in ni bilo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožba tožene stranke neutemeljena. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zato zavrnilo in potrdilo obsodilni del izpodbijane sodbe, saj tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). K pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka izrecno zanikala trajanje razmerja (skladiščnega) v vtoževanem obdobju, to je v obdobju od odtobra 1994 do februarja 1996.

Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo vseh trditev tožene stanke, ki jih le-ta navedla v zvezi s trajanjem skladiščnega razmerja in da je iz ugovornih navedb mogoče razbrati, da bi naj skladiščno razmerje konec leta 1994 še trajalo. Zlasti pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožene stranke v zadnji pripravljalni vlogi z dne 5.5.1999 (list. št. 25), v kateri je tožena stranka trdila, da v letu 1996 in 1997 ni dala naročila tožeči stranki za skladiščne storitve.

V tej vlogi tožena stranka ni izrecno trdila, da skladiščno razmerje v letu 1994 in 1995 ni trajalo. Tudi navedba tožena stranke na glavni obravnavi dne 6.5.199 kaže, da je tožena stranka ves čas navajala dejstva v zvezi s trajanjem skladiščnega razmerja v letu 1996 in 1997, ki pa ni predmet te pravde. Torej ni celovito obravnavalo vseh navedb tožene stranke in se je oprlo le na navedbo tožene stranke, dano na glavni obravnavi dne 19.9.1999, s katero pa je tožena navedla "da vztraja kot do sedaj" in dodala, da tožeča stranka v spornem obdobju ni opravljala storitev skladiščenja.

Taka njena navedba je bila nejasna, saj ni jasno, ali je vztrajala pri dotedanjih navedbah, da v letu 1996 in 1997 ni bilo poslovnega razmerja, ali je s tem trdila tudi, da v letu 1994 in 1995 ni bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko. Vsekakor je sodišče zmotno zaključilo, da je tožena stranka izrecno zanikala, da v letu 1994 in 1995 skladiščnega razmerja med pravdnima strankama ni bilo. V tem primeru bi sodišče moralo z uporabo 2. odst. 288. člena ZPP poskrbeti, da se to sporno vprašanje razišče. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Poleg tega je sodišče zmotno ugotovilo, da je bilo zaslišanje priče gospoda Finka predlagano za obdobje pred časom, za katerega tožeča stranka v tej pravdi vtožuje hladilniške storitve. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je vsaj glede leta 1994, ki je v tej pravdi tudi vtoževano za tri mesece, zmotno in je zato sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zato neutemeljeno zavrnilo. Vse te opisane nepravilnosti in pomanjkljivosti izvedenega postopka imajo za posledico, da je odločilno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo treba sodbo v zavrnilnem delu in posledično tudi v stroškovnem delu (2. in 3. točka izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355.

člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).