Appeal dismissed; plaintiff failed to prove objective danger of asset disposal for interim order.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Le trditve o obstoju možnosti, da lahko tožena stranka garažni boks odtuji ali obremeni ne kažejo na potrebo po zavarovanju terjatve na vrnitev le-tega z začasno odredbo. Brez konkretnejšega zatrjevanja in dokazovanja, da bo tožena stranka dejansko odtujila ali obremenila garažni boks ni izkazana tista nevarnost, ki je predpisana in je sicer objektivna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Toženi stranki se prepoveduje odtujitev in obremenitev garažnega boksa št. X v garažni ploščadi BC v stanovanjski soseski Y. v izmeri 14,55 m2 z zaznambo te prepovedi na originalnem izvodu kupoprodajne pogodbe z dne 13.12.1999." Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da ni podan pogoj iz 2. odst. 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Pri tem je nepravilno stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka izkazati nevarnost, da bo tožena stranka razpolagala z garažo.

Po oceni pritožbe zadostuje le zatrjevana objektivna nevarnost, da bo sicer uveljavitev njene terjatve onemogočena. To nevarnost pa je tožeča stranka izkazala. Pritožba ni utemeljena. Namen začasne odredbe je v zavarovanju izvršitve bodoče terjatve. Pri tem mora upnik izkazati, da je takšna odredba potrebna, saj gre za izreden in začasen ukrep sodišča. Zato ZIZ predpisuje pogoje, na podlagi katerih lahko sodišče izda začasno odredbo. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja nedenarno terjatev, saj izpodbija pravno dejanje sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 13.12.1999, na podlagi katere je prodala in izročila toženi stranki določen garažni boks ter zahteva od tožene stranke vrnitev le-tega.

ZIZ v 272. členu predpisuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve. Po določbah navedenega člena ZIZ sta predpisana dva pogoja, ki morata biti podana kumulativno. En od pogojev je, da mora biti za verjetno izkazano, da terjatev obstoji (1. odst. 272. člena). Drug pogoj pa je, da mora biti verjetno izkazana ena od treh predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ. Tožeča stranka je verjetnost obstoja terjatve izkazovala s sklicevanjem na določbe 125. člena ZPPSL. Hkrati pa je zatrjevala, da verjetno obstoji nevarnost, da bo terjatev onemogočena, če začasna odredba ne bo izdana, torej je zatrjevala obstoj predpostavke iz 1. alinea 2. odst. 272.

člena ZIZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka obstoja te predpostavke, kot enega od pogojev za izdajo začasne odredbe ni izkazala. Tožeča stranka je namreč izkazovala nevarnost, da bo terjatev onemogočena le s trditvijo, da lahko tožena stranka z garažo razpolaga, ker poseduje overjen izvod kupoprodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da dejstvo, da ima tožena stranka v posesti overjeno kupoprodajno pogodbo, samo po sebi ne predstavlja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve na vrnitev garažnega boksa onemogočena.

Pravilno je tudi stališče, da le trditve o obstoju možnosti, da lahko tožena stranka garažni boks odtuji ali obremeni ne kažejo na potrebo po zavarovanju te terjatve z začasno odredbo. Zato brez konkretnejšega zatrjevanja in dokazovanja, da bo tožena stranka dejansko odtujila ali obremenila garažni boks ni izkazana tista nevarnost, ki je predpisana. Drugačne pritožbene trditve so zmotne. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239.

členom ZIZ).