Court allows appeal; debt acceptance does not waive penalty unless debtor timely objects.

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

[JEDRO]

Ali je upnik po sprejemu izpolnitve obveznosti nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor dolžnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 1.430.060,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.5.1996 do plačila v 8 dneh, poleg tega pa je toženec dolžan povrniti tožeči stranki stroške sodnega postopka v višini 61.851,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2000 dalje v 8 dneh. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da tožeča stranka sama sploh ni nikoli navajala, da si tožena stranka ni pravočasno pridržala pravice do pogodbene kazni. Med pravdo se namreč ni sklicevala na nobeno določbo Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zaradi katere tožena stranka ne bi bila upravičena do pogodbene kazni. Sicer pa je napačen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da naj bi tožena stranka sprejela izpolnitev s prejemom končne situacije dne 22.4.1996. Potrditev prejema določenega akta ne more pomeniti, da je bila sprejeta izpolnitev po pogodbi št. 23/95, posebno še, ker je treba šteti konkretno pogodbo skupaj z aneksom št. 1/95, ki je bil sklenjen šele 6.5.1996 za celovito pogodbeno ureditev.

Šele na podlagi dopisa tožene stranke z dne 6.5.1996 je mogoče govoriti o sprejemu izpolnitve, s tem dopisom pa je tožena stranka izrecno uveljavljala svojo pravico do pogodbene kazni. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa tudi ni raziskalo za pravilno odločitev o zadevi bistvenih dejanskih okoliščin. Res po določilu 5. odst. 273. čl. ZOR upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

Po ustaljeni sodni praksi pa dejstva, ali si je upnik pridržal pravico do pogodbene kazni pravočasno, ne more ugotavljati sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor dolžnika. V konkretnem primeru pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka sploh ugovarjala nepravočasnost pridržanja pogodbene kazni. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je tudi preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka sprejela izpolnitev s prejemom končne situacije št. 0011/96, ki jo je prejela dne 22.4.1996, šele z dopisom z dne 6.5.1996 pa obvestila tožečo stranko, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

Kot pravilno navaja tožena stranka v pritožbi tak sprejem končne situacije res ne more pomeniti brezpogojnega sprejema izpolnitve kot to meni sodišče prve stopnje. Zato je glede tega, kdaj je bila izpolnitev s strani tožene stranke sprejeta, dejansko stanje ostalo v bistvenih okolnostih nepravilno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato ob ugoditvi pritožbi tožene stranke izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje predvsem oceni, ali je tožeča stranka sploh ugovarjala, da bi tožena stranka pogodbeno kazen prepozno uveljavljala, če pa bo ugotovilo, da je bil tak ugovor podan, naj zanesljivo ugotovi, kdaj je tožena stranka izpolnitev tožeče stranke prejela in šele po tej ugotovitvi presodi, ali je bila zahteva za uveljavljanje pogodbene kazni podana pravočasno.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).