Debtor's objection dismissed; proof of payment via bank transfer requires specific bank statement, not general witness testimony.

Ugovor dolžnika se zavrne kot neutemeljen in se p o t r d i izpodbijani sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če dolžnik v ugovoru zatrjuje, da je terjatev poravnal z nakazilom na upnikov žiro račun, mora predložiti listino o zatrjevanem plačilu; te svoje obveznosti ne more nadomestiti tako, da predlaga kakšne druge dokaze (npr. zaslišanje stranke).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin, zaradi izterjave glavnice v znesku 55.100,15 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je navedena v predlogu za izvršbo, ter stroškov izvršilnega postopka v znesku 26.366,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2000 do plačila; za poplačilo teh terjatev je dovolilo izvršbo z rubežem razpoložljivega dobroimetja dolžnika, ki ga ima ta na svojem žiro računu ali na kakšnem drugem računu, ter s prenosom zarubljenega dobroimetja do višine izvršljive terjatve na žiro račun upnika, oz. z rubežem, hrambo in prodajo dolžnikovih premičnin.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svojem pooblaščencu vložil ugovor, v katerem predlaga njegovo spremembo in torej ustavitev postopka, če se upnik s tem strinja, sam ne bo zahteval stroškov v zvezi s tem postopkom. V ugovoru zatrjuje, da je bil znesek, ki ga uveljavlja upnik že v celoti plačan; o nameravanem plačilu je bil upnik obveščen, zato so nepotrebno nastali dokaj visoki stroški tega postopka, ki veliko presegajo glavnico. Ugovor dolžnika, obravnavan kot pritožba, ni utemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ravnalo, ker je štelo, da je dolžnikov ugovor neutemeljen, zaradi česar ga je na podlagi 5. odst. 62.

čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Po določilu 2. odst. 53. čl. ZIZ je namreč dolžnikov ugovor utemeljen le, če so v njem navedena dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če so za zatrjevana dejstva predloženi dokazi; ob tem pa morajo biti dejstva takšna, da bi na njihovi podlagi v sledeči pravdi, v kolikor bi se izkazala za resnična, prišlo do (celotne ali delne) zavrnitve upnikovega zahtevka. V obravnavani zadevi dolžnik sicer takšno dejstvo zatrjuje (da je plačal v celoti glavnico, ki jo izterjuje upnik v tem postopku), v utemeljitev tega dejstva pa predlaga kot dokaz "poizvedbe pri upniku na žiro računu in zaslišanje direktorice dolžnika (po potrebi)".

Ni jasno, kam meri dolžnik s tako posplošenimi in nedoločnimi dokaznimi predlogi, saj je evidentno, tudi na podlagi dolžnikovih dokaznih predlogov, kakršni pač že so, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo le za nakazilo na upnikov žiro račun, o čemer nujno obstaja listina (dolžnik niti ne trdi, da je iz takšnih ali drugačnih razlogov več nima). Dokaz dolžnikovih trditev, da je glavnica plačana, je torej po naravi stvari listina, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) pa v 1. odst. 226. čl. stranke zavezuje, da same predložijo listino, na katero se sklicujejo v dokaz svojih navedb.

In ker dolžnik takšne listine ni priložil, ni izpolnil vseh pogojev po 53. čl. ZIZ, tako da njegovega ugovora ni bilo mogoče šteti za utemeljenega. Zato ga je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.