Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cp 1070/2000 ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.1070.2000 AI generated

Third party's appeal dismissed for failing to prove ownership via a void mortgage clause.

Case Number VSL sklep II Cp 1070/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the third party's appeal and the debtor's objection against a first-instance ruling that allowed a creditor to register a mortgage on real estate. The third party claimed ownership through a loan agreement containing a clause transferring title upon default, while the debtor argued the property had already been transferred. The court rejected these claims because the transfer clause was void under the Land Register Act, and the third party failed to demonstrate a valid legal basis for ownership or a right to block the enforcement. Consequently, the court confirmed the lower court's decision to register the mortgage without further review.

Legislator headnote

AI generated

69. člen ZTLR; 33. člen ZTLR; 64. člen ZIZ: A third party cannot establish a probable legal title for ownership or a right to block enforcement if their claim relies on a void contractual provision transferring title, as the Land Register's principle of good faith protects the registered owner against unproven derivative claims.

Keywords

AI generated
void mortgage clause derivative acquisition of ownership third party objection land register good faith enforcement security probable legal title ZTLR Article 69

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba tretje - M. A. se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 23.5.2000, opr. št. Z 2000/00023-7, potrdi. Ugovor dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 31.3.2000, opr. št. Z 2000/00023-2, potrdi.

[JEDRO]

S sklicevanjem na pogodbena določila, ki so po določbi 69. člena ZTLR nična, pritožnica kot tretja ne izkazuje za verjeten pravni naslov za pridobitev lastnine, s tem pa tudi ne za obstoj pravice na predmetu izvršbe, ki bi le-to preprečevala.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom z dne 31.3.2000 je sodišče prve stopnje na podlagi izvršljive odločbe upnice dovolilo zaradi zavarovanja njene terjatve iz naslova davkov in prispevkov po stanju na dan 22.4.1999 v višini 6.761.716,10 SIT s pripadki zoper dolžnika vknjižbo zastavne pravice na njegovi nepremičnini vl. št. 1535 k.o. R. Zoper tak sklep sodišča prve stopnje je dolžnik vložil ugovor, M. A. pa ugovor tretjega, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 23.5.2000, opr. št. Z 2000/00023-7, zavrglo. Zoper slednje navedeni sklep je tretja - M.

A. vložila pritožbo. Ker pa je sodišče prve stopnje očitno ugotovilo, da ugovor dolžnika zoper sklep z dne 31.3.2000, opr. št. Z 2000/00023-2, ni utemeljen, ga je (skupaj s pritožbo tretje - M. A.) poslalo višjemu sodišču, da tudi o njem odloči kot o pritožbi. Dolžnik v ugovoru (sedaj pritožbi) navaja, da je nepremičnina vl. št. 1535 k.o. R. dejansko že prešla v last M. A. na podlagi posojilne pogodbe z dne 30.1.1998 in da dolžnik torej ni več lastnik te nepremičnine. Predlaga razveljavitev sklepa o zavarovanju z dne 31.3.2000 in zavrnitev oz. (podredno) zavrženje upničinega predloga.

Tretja - M. A. pa v pritožbi zoper prvostopni sklep o zavrženju njenega ugovora uveljavlja kot pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je svojo pravico (lastninsko) na nepremičnini, ki je predmet zavarovanja, verjetno izkazala (prvi odst. 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju) tako s posojilno pogodbo, sklenjeno dne 30.1.1998 med njo in dolžnikom, kot tudi s tožbo, vloženo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Najmanj, kar bi moralo storiti sodišče je, da bi v postopku zavarovanja počakalo na izid te pravde.

Sodišče prve stopnje pa se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi sicer ukvarjalo z vprašanji, ki niso pomembna za odločitev o njenem ugovoru (kot je na primer laično ugotavljanje vrednosti nepremičnine in primerjava te z višino posojila, ki ga je pritožnica namenila dolžniku) in s tem prekoračilo svoja pooblastila. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve njenemu ugovoru, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba tretje - M. A. in ugovor dolžnika nista utemeljena.

V zvezi s pritožbo tretje - M. A. pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem pritožnica ni verjetno izkazala, da ima na predmetu izvršbe oz. zavarovanja pravico (po njenih trditvah lastninsko pravico), ki preprečuje izvršbo oz. zavarovanje in kar je predpostavka za ugovor tretjega, predvidena z določbo prvega odstavka 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožnica s tem v zvezi zatrjuje t. i. derivativni način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini vl. št. 1535 k.o. R..., saj se sklicuje na posojilno pogodbo z dne 30.1.1998 kot pravni naslov za njeno pridobitev.

Na tem mestu naj bo opozorjeno na splošno pravilo iz 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po katerem je pravni posel kot pravni naslov le eden izmed nujnih pogojev za derivativni način pridobitve lastninske pravice - poleg pridobitnega načina kot pogoja, ki je po navedeni zakonski določbi izpolnjen šele z vpisom nepremičnine v javno (zemljiško) knjigo. V danem primeru ni spora o tem (enako pa izhaja tudi iz podatkov spisa), da je dolžnik tisti, ki je kot lastnik nepremičnine vl. št. 1535 k.o. R... vpisan v zemljiški knjigi.

V zvezi s slednjo pa velja načelo zaupanja vanjo kot eden izmed vidikov publicitetnega načela, katerega pozitivni vidik se kaže v tem, da se šteje vse tisto, kar je vpisano v zemljiški knjigi, kot resnično in pravno veljavno, negativni vidik pa v tem, da se šteje, da vse tisto, kar ni vpisano v njej, tudi ne obstaja. Zlasti pomembno pa je, da pritožnica ne izkazuje za verjetnega niti pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. S tem v zvezi se sklicuje na posojilno pogodbo, ki jo je kot posojilodajalka sklenila z dolžnikom kot posojilojemalcem in po kateri je slednji nič drugega kot zastavil z najetim posojilom kupljeno nepremičnino (prav sporno nepremičnino) z namenom jamstva za izpolnitev svoje obveznosti vrnitve posojila v pritožničino korist - in to z nadaljnjim dogovorom, da se prejeto posojilo v primeru neizpolnitve dolžnikove vrnitvene obveznosti šteje za kupnino in da nepremičnina takoj preide v last posojilodajalke (III. tč. posojilne pogodbe z dne 30.1.1998).

Določilo pogodbe o hipoteki, s katerim si hipotekarni upnik izgovarja pravico, da bo v primeru, če dolg ne bi bil plačan, poplačan za svojo terjatev s tem, da bo pridobil lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini, pa je po določbi 69. člena ZTLR nično. S sklicevanjem na nična pogodbena določila pritožnica kot tretja torej ne izkazuje za verjeten pravni naslov za pridobitev lastnine, s tem pa tudi ne za obstoj pravice na predmetu izvršbe, ki bi le-to preprečevala. Zato je bilo treba njeno pritožbo na podlagi določbe 2. tč. 365.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 23.5.2000 potrditi. Z doslej obrazloženim pa je že v celoti odgovorjeno tudi na navedbe dolžnika iz njegovega ugovora zoper prvostopni sklep o zavarovanju z dne 31.3.2000. Ker ob preizkusu tega sklepa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo obstoja nobenega od po uradni dolžnosti upoštevnih ugovornih razlogov (drugi odstavek 55. člena ZIZ), niti po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je tudi dolžnkov ugovor zoper prvostopni sklep z dne 31.3.2000 na podlagi določbe 2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.