Appeal granted; passive legitimacy rejection based on participation in main proceedings is invalid as it is a matter of substantive law.

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Zavrnitev ugovora pasivne legitimacije za plačilo stroškov upravljanja stanovanjske hiše, ki je utemeljeno z dejstvom, da se je toženec spustil v obravnavanje glavne stvari, je napačna. Okoliščine, ali se je toženec spustil v obravnavanje glavne stvari, je pomembna za razne (posebej določene) procesne ugovore. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije pa je vprašanje materialnega prava.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je s sklepom zavrnilo ugovor pasivne legitimacije ter to utemeljilo z ugotovitvijo, da toženec res ni lastnik stanovanja, v zvezi s katerim se zahteva plačilo stroškov upravljanja, vendar je njegov ugovor neutemeljen, ker se je spustil v obravnavanje glavne stvari. Nadalje je razsodilo, da ostane nalog o plačilu, vsebovan v sklepu o izvršbi, v veljavi, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 55.664,00 SIT, zakonite zamudne obresti, izvršilne in pravdne stroške. Utemeljena je terjatev tožeče stranke, ki jo sestavljajo stroški upravljanja (stroški upravljanja, obratovalni stroški, stroški vzdrževanja, stroški zavarovanja), ker so te obveznosti razvidne iz listin.

Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da ni jasno, kaj je podlaga zavrnitvi ugovora pasivne legitimacije. Prvostopno sodišče svojo odločitev opira na stališče, da se je stranka spustila v obravnavanje stvari. Tako razlogovanje je nerazumljivo, predvsem pa niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Ne glede na navedeno je toženec po ugovoru pasivne legitimacije pojasnil svoje videnje o terjatvah tožnika in posebej opozoril, da s plačili nima nikakršne povezave, saj se tičejo lastnika stanovanja.

Toženi stranki ni znano, čemu tožeča stranka ni tožila lastnika, čeprav pogodba o upravljanju veže solastnike, nikakor pa ne toženca, ki biva v stanovanju, ne glede na to, da je v sorodstvenem razmerju z lastnikom. Prvostopno sodišče ni upoštevalo 33. člena Stanovanjskega zakona, ki izrecno določa, koga bremenijo stroški upravljanja. Pritožba je utemeljena. Prav ima pritožba, da je prvostopno sodišče nejasno obrazložilo svojo odločitev glede ugovora pasivne legitimacije. To razlogovanje je delno nerazumljivo, predvsem pa izpodbijani sklep in sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih.

V razlogih izpodbijanega sklepa (za katerega v določbah ZPP ni podlage) je prvostopno sodišče navedlo, da je ugovor pasivne legitimacije neutemeljen zato, ker se je toženec spustil v obravnavanje glavne stvari. Kakšna naj bi bila zveza med ugovorom pasivne legitimacije in obravnavanjem glavne stvari prvostopno sodišče ne pojasni, nadaljni razlogi pa so povsem nerazumljivi: "kljub temu, da ga je na naroku zastopal poobl. odvetnik, s tem, ko je izpovedoval glede skupnih prostorov v stanovanjskem bloku, ter da so stanovalci poklicali dir. tožeče stranke, da bi skupno uredili vse v zvezi s stroški, vendar je dir. vztrajal pri stroških v zvezi z zakonom, ter da tožeča stranka v skupne prostore ni vložila ničesar".

Če je prvostopno sodišče s poudarjanjem okoliščine, da se je toženec spustil v obravnavanje glavne stvari, morda mislilo na 5. odstavek 297. člena ZPP/77, je to določilo razumelo napačno. V 5. odstavku 297. člena ZPP/77 je namreč določeno, do kdaj lahko stranka poda kakšen ugovor ali predlog ali opravi kakšno drugo pravdno dejanje v primerih, kadar ZPP/77 določa, da lahko poda stranka ugovor ali predlog ali opravi kakšno drugo pravdno dejanje, dokler se toženec na glavni obravnavi ne spusti v obravnavanje glavne stvari. Za toženca je določena ta časovna meja, dokler ne konča svojega odgovora na tožbo.

Navedena omejitev torej velja le tedaj, ko je v tem zakonu (ZPP/77) tako določeno. Zakon o pravdnem postopku/77 ne določa, da bi toženec lahko ugovarjal, da ni pasivno legitimiran, samo dokler se ne bi spustil v obravnavanje glavne stvari. To pomeni, da 5. odstavek 297. člena ZPP/77 v tej zadevi ne pride v poštev. To je seveda povsem razumljivo, saj velja 5. odstavek 297. člena ZPP/77 za razne procesne ugovore, ki jih je potrebno podati do določenega trenutka (npr. po 2. odstavku 17. člena ZPP/77 ali po 20. členu ZPP/77, itd.), ne velja pa za materialnopravne ugovore.

Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije je namreč vprašanje materialnega prava. Odgovor na vprašanje, ali je tožena prava stranka, dajejo materialnopravni predpisi, v konkretnem primeru 33. člen Stanovanjskega zakona, ki določa, kdo nosi stroške upravljanja stanovanjske hiše in kdo nosi stroške njenega obratovanja. Okoliščina, da je bil toženec na obravnavi zaslišan kot stranka in se je s tem spustil v obravnavanje glavne stvari, za presojo, ali ga bremenijo stroški upravljanja stanovanjske hiše, ni prav nič relevantna. Zato je na mestu ugotovitev, da izpodbijani sklep in sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj zavrnitev toženčevega ugovora, da ni dolžan plačati stroškov upravljanja, ker ni lastnik, in ugoditev tožbenemu zahtevku, ko vprašanja lastništva ni vsebinsko obravnavano, ne omogočajo preizkusa te sodne odločbe.

Zaradi pravilno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku pa bo moralo prvostopno sodišče točno ugotoviti, za plačilo katerih stroškov gre, ali je toženec lastnik stanovanja in ali ga po stanovanjskih predpisih bremeni plačilo vtoževanih stroškov. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP/77.