Appeal allowed: Future interference ban against landowner's initiator of nuisance upheld under ZTLR s. 42. ZPP s. 354(2).

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem zavrnilnem delu (tč. 3) v razmerju do prve toženke M. Z. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Prepoved bodočih posegov po tožbi zaradi prepovedi vznemirjanja lastnika je lahko neutemeljena tudi zoper napeljevalca nedovoljenih posegov oziroma zoper tistega, v čigar korist so bili opravljeni.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je v točki 1 izpodbijane sodbe razsodilo, da morajo toženci M. Z., D. U. in M. U. odstraniti vso kurjavo in ostale stvari, ki so jih namestili na parceli št. 40/1 k.o. P.... Pod točko 2 je sodišče drugemu tožencu in tretji toženki D. U. in M. U. prepovedalo parkirati avtomobile na parceli št. 40/1 k.o. P... in kakorkoli drugače posegati v to parcelo. Pod točko 3 je drugačen in višji tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pod točko 4 pa je vsem trem tožencem naložilo nerazdelno povrnitev stroškov tožeči stranki v znesku 60.120,00 SIT.

Proti zavrnilnemu delu sodbe v zvezi s prvo toženko se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče tožbenemu zahtevku pod tč. 2 proti prvi toženki ni ugodilo, čeprav je prva toženka glavni iniciator posegov v tožničino lastnino. Prvotoženkina otroka, to je druga in tretja tožena stranka, sta ravnala po njenih odločitvah. Prva toženka je proti volji tožnice uporabljala njeno zemljišče za spravilo kurjave in drugih stvari, s tem, da sta se tudi druga in tretja tožena stranka s tem okoriščali.

Prva toženka je tudi svojemu bratu naročala dovažati kurjavo na to parcelo in to s traktorjem, ki ga je tam tudi parkiral ob priliki, ko je razlagal drva. Predlagana prepoved parkiranja se ne nanaša zgolj na osebne avtomobile, temveč na vsa motorna vozila, torej tudi na traktorje. Parkiranja in vsi posegi so bili opravljeni po naročilu ali vsaj s pristankom prve toženke, pri čemer ni pomembno, ali je z motornimi vozili tudi sama upravljala. Predvsem pa je prvo sodišče spregledalo, da se tožbeni zahtevek ne nanaša le na prepoved parkiranja, temveč na splošno prepoved kakorkoli drugače posegati v tožničino parcelo.

Ta prepoved mora veljati predvsem za glavno kršilko tožničine lastninske pavice. S vojo napačno odločitvijo sodišče prvi toženki sploh ne prepoveduje bodočih posegov, s čimer krši določilo 42. člena ZTLR, na katerega se sklicuje. Prepoved bodočih posegov napram vsem trem tožencem je potrebna. Če bi sodba v izpodbijanem delu ostala v veljavi, bi morala tožnica zoper prvo toženko v primeru bodočih posegov vlagati novo tožbo. Pritožba je utemeljena. Zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženko M. Z. glede prepovedi parkiranja avtomobilov na tožničini parceli št. 40/1 k.o.

P... je preuranjena. Prvostopno sodišče je sicer ugotovilo, da prva toženka ne vozi avtomobila in da jo morda občasno kam vozita drugi in tretji toženec ter zato zadošča, da se njima prepove parkirati avtomobile na tožničini parceli. Takemu stališču ni mogoče slediti glede na pravilne pritožbene trditve, ki izhajajo iz podatkov spisa, da je prva toženka dejanski iniciator posegov v tožničino parcelo. Tožeča stranka opozarja, da sta drugi in tretji toženec ravnala po prvotoženkinih odločitvah, kar pa je pomembno, saj je tožba zaradi prepovedi vznemirjanja v smislu 42.

člena ZTLR lahko utemeljena tudi zoper iniciatorja oziroma napeljevalca nedovoljenih posegov oziroma zoper tistega, v čigar korist so bili opravljeni. Čeprav torej prva toženka ne vozi osebnega avtomobila pa ni izključeno, da sta drugi in tretji toženec parkirala avtomobile na zemljišču tožeče stranke po njenem nalogu. Ni tudi izključeno, da bi kdo tretji iz kakršnihkoli razlogov po prvotoženkinem nalogu parkiral na tožničinem zemljišču. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in zavrnilni del sodbe, kolikor se tiče prve toženke in prepovedi parkiranja avtomobila na tožničini parceli, razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno prepoved parkiranja prvi toženki obravnavati z opisanega vidika in ponovno oceniti utemeljenost tega dela prepovednega zahtevka zoper njo. Prav ima nadalje pritožba, da je prvostopno sodišče spregledalo, da se prepoved bodočih posegov prvi toženki M. Z. ne nanaša samo na prepoved parkiranja, temveč na tudi drugačne posege v tožničino parcelo v smislu 42. člena ZTLR. Izpodbijana sodba v zvezi z zavrnitvijo zahtevka zoper prvo toženko o prepovedi kakršnihkoli posegov v tožničino parcelo sploh nima razlogov.

Za prvo toženko je vendar ugotovljeno, da je neutemeljeno vznemirjala tožnico kot lastnico parcele št. 40/1 k.o. P... in sicer s shranjevanjem drv in drugih drobnarij, iz česar sledi, da ji je v skladu z 42. členom ZTLR mogoče izreči tudi prepoved nadaljnih posegov v to tožničino nepremičnino. Ker je prvostopno sodišče ta del zahtevka zoper prvo toženko zavrnilo, ne da bi svojo odločitev ustrezno pojasnilo, pritožbeno sodišče zaključuje, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Ta ima za posledico razveljavitev tega dela zavrnilne odločbe, da bo lahko prvostopno sodišče v ponovnem sojenju ponovno odločilo o tem zahtevku proti prvi toženki in svojo odločitev ustrezno obrazložilo, da jo bo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pripominja, da ni poseglo v stroškovno odločitev prvostopnega sodišča, saj je to že naložilo vsem trem tožencem nerazdelno povrnitev dosedanjih stroškov tožeči stranki v celoti. Odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.