Court dismisses appeal; creditor must pay debtor's enforcement costs as they were not unjustly caused.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani dopolnilni sklep sodišča prve stopnje potrdi. Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V skladu z določbo šestega odstavka 32. člena ZIP (enako kot ustrezno določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ) mora upnik dolžniku povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Citirana določba, torej kriterij neutemeljene povzročitve stroškov, se nanaša na vse stroške izvršilnega postopka in ga je zato treba uporabiti tudi pri odločanju o stroških ugovornega in pritožbenega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov. Zoper tak sklep se zaradi bistvene kršitve določb postopka pravočasno pritožuje dolžnik. V pritožbi pojasnjuje, da je z ugovorom z dne 26.1.1998 in prvo pritožbo z dne 12.5.1998 nasprotoval zakonitim zamudnim obrestim, glavnica pa ni bila sporna. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžnik z navedenim ugovorom in pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu. Zaradi delno uspešnega ugovora in pritožbe namreč upnikova terjatev iz naslova zakonitih zamudnih obresti znaša le 558.695,00 SIT; sicer pa bi znašala 1.982.225,80 SIT.

Dolžnik je torej uspel z 72 % od spornega zneska in utemeljeno uveljavlja povračilo uspehu sorazmernega dela stroškov, označenih v ugovoru z dne 28.1.1998 in pritožbi z dne 18.5.1998. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da upniku naloži v plačilo dolžnikovemu uspehu sorazmeren del dolžnikovih izvršilnih stroškov. Pritožba ni utemeljena. Ker so bili v obravnavani zadevi sklep o izvršbi in sklepi opr. št. II 48/97 z dne 16.4.1998, 16.6.1999 in 2.12.1999 izdani v skladu z določbami Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP), je bilo treba tudi pri odločanju o izpodbijanem dopolnilnem sklepu in o pritožbi zoper ta sklep, uporabiti določbe ZIP.

Preizkus izpodbijanega sklepa pokaže, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP pazi po uradni dolžnosti. Dolžnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je z ugovorom uspel v sorazmerno majhnem delu, napačen. Dolžnik je namreč uspel s svojim ugovorom zastaranja obrestnega dela terjatve za čas od 30.12.1992 do 27.1.1995, kar nedvomno ni sorazmerno majhen del.

Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna. Temeljni kriterij za odločitev o povrnitvi stroškov dolžniku v izvršilnem postopku namreč ni kriterij uspeha. V skladu z določbo šestega odstavka 32. člena ZIP (enako kot ustrezno določbo šestega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju) mora upnik dolžniku povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Citirana določba, torej kriterij neutemeljene povzročitve stroškov, se nanaša na vse stroške izvršilnega postopka in ga je zato treba uporabiti tudi pri odločanju o stroških ugovornega in pritožbenega postopka.

Teh stroškov pa upnik dolžniku ni povzročil neutemeljno. Upnik je namreč s predlogom za izvršbo utemeljeno terjal plačilo svoje judikatne terjatve z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kar mu je bil dolžnik nedvomno dolžan plačati. Upnikova pravica zaradi zastaranja namreč ni ugasnila in dolžnik sporni obrestni del obveznosti še vedno dolguje; ker pa je uspel z ugovorom zastaranja, upnik za zastarani obrestni del obveznosti nima sodnega varstva. Ker torej upnik dolžniku stroškov v zvezi z ugovorom in pritožbo ni povzročil neutemeljeno, dolžnik sam nosi omenjene izvršilne stroške.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je višje sodišče pritožbo v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, pritožbenih stroškov pa mu upnik ni povzročil, dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.