Court dismisses appeal, upholding acquittal for securities fraud due to missing elements of cheating.

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Že iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je obdolženec oškodovancema lažno prikazal kakšne podatke, ki bi pomembno vplivali na vrednost prodanih delnic, pač pa naj bi jim lažno navajal številne okoliščine, ki bi lahko predstavljale elemente kaznivega dejanja goljufije in ki z vrednostjo delnic nimajo nobene zveze. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je obdolženca obtožbe za kaznivo dejanje po členu 236 oprostilo ter v razlogih sodbe tudi pravilno navedlo, da ob izostanku opisov za pridobitev protipravne premoženjske koristi kot elementa kaznivega dejanja goljufije, kaznivega dejanja samo ni moglo opredeliti po členu 217 KZ, ker bi s tem prekoračilo obtožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. F. O. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostimi papirji po členu 236 KZ ter skladno s takšno odločitvijo s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun. Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb kazenskega postopka pritožil državni tožilec ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev, podrejeno pa naj jo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ali pa 12 kaznivih dejanj goljufije po I. odst. 217.

člena KZ ter mu v vsakem primeru izreče zaporno kazen. Višji državni tožilec J. S. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagal delno ugoditev pritožbi in sicer naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bi moral državni tožilec dopolniti opis dejanja in precizirati višino premoženjske koristi. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje se pridružuje tistemu delu pisnega mnenja višjega državnega tožilca, v katerem ta ocenjuje, da v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz 236.

člena KZ. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, stori kaznivo dejanje preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po členu 236 KZ tisti, ki pri trgovanju z delnicami, drugimi vrednostnimi papirji ali opcijami lažno prikaže premoženjsko stanje, podatke o dobičku ali izgubi ali druge podatke, ki pomembno vplivajo na njihovo vrednost in s tem zapelje eno ali več oseb, da jih kupijo ali prodajo. Iti mora tedaj izključno za lažen prikaz le tistih podatkov, ki pomembno vplivajo na vrednost delnic ali drugih vrednostnih papirjev in prav takšen lažen prikaz mora imeti za posledico nakup ali prodajo takšnih papirjev.

Ne gre tedaj za posebno obliko goljufije, kot to v svoji pritožbi zmotno nakazuje državni tožilec, saj se za storitev ne zahteva izpolnitev vseh elementov goljufije. Nedvomno pa gre za posebno vrsto preslepitve nanašajoče se na vrednost delnic oz. drugih vrednostnih papirjev. V obravnavanem primeru je zato povsem irelevantno, ali se je obdolženec res predstavljal kot inšpektor za certifikate oziroma kot predstavnik pooblaščenih investicijskih družb ali podjetij, saj te okoliščine v nobenem primeru niso mogle vplivati na vrednost delnic.

V nikakršni zvezi z vrednostjo delnic tudi ni moglo biti navajanje obdolženca v posamičnih primerih, da naj bi oškodovancem izročeni denar predstavljal le obresti ali dividende, kar vse naj bi pri njih vzpodbudilo odločitev, da so delnice obdolžencu izročili. Ob povedanem zato ni pomembno, ali se je obdolženec lažno predstavljal ne le V. M., pač pa tudi A. C., R. P. in D. K., kakor tudi, ali je obdolženec res zagotavljal R. P., da bo bolje, če svoje delnice vloži v obdolženčevo podjetje. Ker vse naštete okoliščine tedaj sploh ne morejo predstavljati znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva bodisi ugotovilo napačno, bodisi da sodba o njih sploh nima razlogov.

Državni tožilec v svojem obtožnem aktu z nobenim dokazom ni podkrepil svoje trditve, da naj bi obdolženec lažno zatrjeval, da so družbe ali podjetja slabe ter da so zato njihove delnice praktično brez vrednosti. Zgolj pavšalno in splošno navajanje obdolženca, da so PID-i res slaba naložba oziroma, da gre za slabe družbe, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče šteti za lažen prikaz premoženjskega stanja teh družb, še posebej, ker je sodišče prve stopnje s poizvedbami pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev ter pri Gorenjsko borzno posredniški družbi d.d. ugotovilo, da se cene delnic pri obdolžencu in cene pri borzno posredniških družbah niso bistveno razlikovale, pri čemer obdolženec nobenemu od oškodovancev ni posredoval ali prikazoval nikakršnih konkretnih podatkov o premoženjskem stanju, dobičku, izgubi ali kakšne druge podatke, ki bi pomembno vplivali na tržno vrednost delnic, katerih imetniki so oškodovanci bili.

Zato se je mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da je oškodovancem obdolženec le na splošno prikazoval, da so družbe ali podjetja, katerih delnice so posedovali, slabe, nobenemu od oškodovancev pa ni zatrdil, da so njihove delnice brez vrednosti, kot je to navedeno v izreku sodbe. Nobenega dvoma pa ni, da bi bilo mogoče pritrditi večini pritožbenih navedb državnega tožilca, v kolikor bi se te nanašale na dejanski stan kaznivega dejanja goljufije, saj bi lažno predstavljanje obdolženca posameznim oškodovancem ter istočasno vzbujanje zmotnih zaključkov pri njih o določenih dejstvih in okoliščinah, ki jih pritožnik zmotno subsumira kot zakonske znake kaznivega dejanja po členu 236 KZ, lahko predstavljalo zakonske znake kaznivih dejanj goljufije, v kolikor bi bili seveda v opisu ravnanja obdolženca navedeni prav vsi konstitutivni elementi takšnega kaznivega dejanja.

Eden od njih, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe, je nedvomno pridobitev protipravne premoženjske koristi, ki pa ne predstavlja tudi znaka kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po členu 236 KZ in ki v obtožnem aktu državnega tožilca, povzetem v izrek sodbe, sploh ni opisan. Zmotno meni pritožnik, da je mogoče zaključek o pridobitvi protipravne premoženjske koristi za vsakega posameznega oškodovanca razbrati že iz razlike med navedenimi nominalnimi in obdolžencu prodanimi vrednostmi delnic.

Ne le da takšna razlika v nobenem primeru ne more predstavljati protipravne premoženjske koristi, saj bi bilo potrebno v vsakem posamičnem primeru upoštevati tržno vrednost delnic, pač pa bi tudi sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, če bi takšne zaključke, na kakršne opis dejanja ne napotuje, napravilo samo. Zato obtožnega akta v tem delu sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sicer pa je potrebno pritrditi tudi tistemu delu pisnega mnenja višjega državnega tožilca, v katerem ocenjuje, da obdolženec napram vsem oškodovancem ni enako postopal, saj tega, kar je zatrjeval v razgovoru z R.

P., ni zatrjeval v celoti tudi ostalim oškodovancem, ki so dejansko iz različnih razlogov prodali delnice obdolžencu ter zato posamičnih razlogov ni mogoče posploševati in raztezati na vse oškodovance, kar je storil državni tožilec pri opisovanju ravnanja obdolženca v tenorju obtožnega akta, povzetega v izek sodbe. Ker je v luči ugotovitve sodišča druge stopnje, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja niso konkretizirani vsi znaki kaznivega dejanja po členu 236 KZ, niti ni mogoče opisanega ravnanja obdolženca subsumirati pod zakonske znake kaznivih dejanj goljufije po členu 217/I KZ, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je obdolženca oprostilo.

Zato je bilo potrebno pritožbo državnega tožilca zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrditi, kar je v skladu s 391. členom ZKP.