Appeal granted; conditional sentence revoked for recidivist with prior property crime and public order violations.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji glede obtoženega S.Š. spremeni tako, da se temu obtožencu po I. odstavku 212. člena KZ v zvezi s čl. 25 KZ izreče kazen 5 (pet) mesecev zapora. Obtoženi S.Š. je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

[JEDRO]

Ker zaradi preteklega kaznovanja zaradi mnogo hujšega kaznivega dejanja zoper premoženje velja obtoženec za specialnega povratnika ter ob tem podatki sodnika za prekrške izkazujejo, da je bil celo v času pogojnega odpusta večkrat obravnavan zaradi kršitev javnega reda in miru, izrek pogojne obsodbe za novo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ, ni na mestu. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožencu izreklo 5-mesečno zaporno kazen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožena S.Č. in S.Š. spoznalo za kriva kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ v zvezi s čl. 211/I KZ in čl. 25 KZ ter jima izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obtoženemu S.Š. določilo kazen šestih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, obtoženemu S.Č. pa kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let ter oba oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Zoper takšno sodbo se je glede kazenske sankcije, izrečene obtoženemu S.Š., pritožil okrožni državni tožilec in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da temu obtožencu izreče nepogojno zaporno kazen.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju in na seji senata sodišča druge stopnje predlagala ugoditev pritožbi državnega tožilca. Pritožba je utemeljena. Potrebno je pritrditi pritožbenima predlogoma okrožnega državnega tožilca in višje državne tožilke, da kazenska sankcija opominjevalne narave pri obtoženemu S.Š. ni ustrezna. Kot sicer pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe, je bil obtoženi S.Š. že obravnavan kot polnoletni storilec zaradi kaznivih dejanj ropa, hude telesne poškodbe, nasilniškega obnašanja ter napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti ter mu je bila v letu 1994 izrečena enotna kazen treh let in treh mesecev zapora.

Ob tem ni mogoče spregledati, da je bil obtoženec s prestajanja zaporne kazni pogojno odpuščen dne 1.10.1996 ter mu je pogojni odpust potekel 15.4.1997, kar pomeni, da je sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil komaj 10 mesecev kasneje. Poleg tega državni tožilec v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, da obtožencu tudi kršenje javnega reda in miru ni tuje, saj je iz evidence sodnika za prekrške razvidno, da je bil obtoženec celo v času pogojnega odpusta obravnavan zaradi kršitev javnega reda in miru. Vse to in dejstvo, da po storjenem kaznivem dejanju ni niti poskušal vzpostaviti stika z oškodovanko, ne opravičuje s strani sodišča prve stopnje izraženega spoznanja, da je glede na osebnost obtoženca, njegovo prejšnje življenje in njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj s čimer naj bi bil namen kazenskopravnega varstva dosežen že z izrekom pogojne obsodbe.

Ker je ob povedanem tudi pravilna pritožbena ocena državnega tožilca, da redno delovno razmerje obtoženca samo po sebi še ne more pomeniti, da obtoženec pod pretnjo v pogojni obsodbi določene kazni ne bo več izvrševal kaznivih dejanj, je sodišče druge stopnje pritožbi državnega tožilca ugodilo tako, da je obtožencu izreklo ob ustreznejšem vrednotenju ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, navedenih v sodbi sodišča prve stopnje, kazen petih mesecev zapora, ki bo zadostila vsem razlogom kazenskopravnega varstva.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki jih je obtoženec dolžan plačati, je utemeljen v določbah 92. in 98. člena ZKP.