Appeal dismissed; court rejects side penalty for leaving accident victim unassisted despite traffic safety chapter classification.

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo in ni izreklo stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila potem, ko je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja zapustitve oškodovanke v prometni nesreči brez pomoči.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.2.2000 spoznalo obdolženega B. Z. za krivega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ. Po določilu člena 51. KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 329. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je sodišče obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sicer povprečnino v znesku 30.000,00 SIT, ki je odmerjena glede na trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obdolženca.

Po 2. odstavku 105. člena je sodišče oškodovanca A. K. s premoženjskopravnim zahtevkom za utrpele poškodbe napotilo na pravdo. Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 374. člena ZKP pritožila okrožna državna tožilka. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obdolžencu na podlagi 39. člena KZ izreče tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za določen čas. Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da naj se pritožbi ugodi in obdolžencu izreče tudi ustrezno visoka stranska kazen po 39.

členu KZ. Pritožba ni utemeljena. Višje sodišče se z državno tožilko, ki predlaga izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po členu 39. KZ, ne strinja. Kot razlog za izrek stranske kazni državna tožilka navaja dejstvo, da je obdolženec po svoji lastni izjavi vozil pod vplivom alkohola in da je bil tudi večkrat kaznovan pred sodnikom za prekrške. Vendar sodišče druge stopnje meni, da v tem primeru, ne glede na navedena razloga, ni mogoče izreči stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila. Kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči stori voznik motornega vozila ali drugega prevoznega sredstva, ki pusti brez pomoči koga, ki je bil s tem prevoznim sredstvom ali zaradi njega poškodovan.

Pri dokazovanju znakov kaznivega dejanja se torej sodišče ne spušča v vprašanje kdo je kriv za povzročitev prometne nesreče, temveč je relevantno samo dejstvo, ali je voznik pustil brez pomoči koga, ki je bil z njegovim prevoznim sredstvom ali zaradi njega poškodovan, ne glede na to kdo je povzročitelj prometne nesreče. Objekt varstva je v tem primeru poškodovanec in njegova integriteta. Obdolženec je torej kriv za to, ker ni nudil pomoči oškdovancu, ki je bil z njegovim prevoznim sredstvom oziroma zaradi njega poškodovan. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 329.

člena je sicer uvrščeno v poglavje Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa 39. člen KZ določa, da sme sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, kamor je vključeno tudi kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, izreči prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije. Vendar sodišče druge stopnje meni, da je objekt varstva pri kaznivih dejanjih zoper varnost javnega prometa pri kaznivem dejanju zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči poškodovani sam in njegova integriteta.

Vožnja pod vplivom alkohola predstavlja kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa, ni pa znak kaznivega dejanja po 1. odst. 329. čl. KZ. Prav tako večkratna kaznovanost nima nobene povezave s tem kaznivim dejanjem. Zato je pritožbeno sodišče mnenja, da se v tem primeru stranska kazen ne more izreči. Kljub temu, da je kaznivo dejanje po 1. odstavku 329. člena uvrščeno v poglavje Kazniva dejanja zoper varnost javnega promta, pritožbeno sodišče torej meni, da to ne opravičuje izreka stranske kazni, saj kaznivo dejanje nima za objekt varstvo varnosti cestnega prometa, temveč gre za vprašanje nudenja pomoči poškodovancu, kar je vprašanje etične narave.

Pritožbeno sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno določilo kazen s tem, da ni izreklo stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila katerogija B. Prvostopenjsko sodišče se v sodbi do predloga državne tožilke za izrek stranske kazni res ni opredelilo in ni izreklo stranske kazni, s čemer pa se višje sodišče strinja. Zato je pritožba državne tožilke neutemeljena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 50/98, z dne 29.2.2000, kot neutemeljeno, in ker ni ugotovilo kršitev iz 1. odstavka 383.

člena ZKP, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pazilo po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.