Appeal court voids traffic accident verdict for insufficient reasoning on causality and breach details.

Ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke in zagovornice obtožene H. P. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje ni obsežno obrazložilo, ali so v zvezi s prometno nesrečo v izreku sodbe navedene tri kršitve, v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Glede na spremembo hoje pešca, ki je hodil v isti smeri po sredini voznega pasu in ne bi spreminjal smer svoje hoje, pa se pokaže, da obrazložitev sodbe prihaja sama s seboj v nasprotje in je tudi v nasprotju z opisom dejanja in gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo spoznalo obt. H. P. za krivo, da je storila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/2 in 1 KZ. Izreklo ji je kazen šest mesecev zapora. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi sta se pritožili okrožna državna tožilka in obtoženkina zagovornica zaradi odločbe o kazenski sankciji. Državna tožilka je predlagala izrek daljše kazni zapora in še izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornih vozil. Zagovornica pa je predlagala izrek milejše kazni. Zagovornica se je pritožila še zaradi stroškov kazenskega postopka in je predlagala oprostitev obtoženke plačila stroškov kazenskega postopka. Višji državni tožilec svetnik je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti zaradi kršitve 11. točke 1. odst. 371. čl. ZKP.

Pritožbeno sodišče ob reševanju obeh pritožb ugotavlja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložitev glede vseh treh kršitev prometnih določil in glede vzročne zveze med temi kršitvami in nastalimi posledicami. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja: "pešec s kolesom je tako po mnenju sodišča za obdolženko predstavljal oviro". V izreku pa obdolženki očita, da je s tem v zvezi kršila določilo 2. odst. 32. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa, da je torej nepravilno prehiteval vozilo. Hkrati pa je tudi v izreku iz opisa razvidna vožnja mimo pešca, ki je ob sebi potiskal kolo takrat, ko je hodil po sredini njenega voznega pasu v smeri njene vožnje.

Kršitev torej ni natančno opredeljena. Sodišče prve stopnje tudi ni natančneje ugotovilo, ali je bila hitrost obtoženkine vožnje res vzrok za nastalo nezgodo. Obtoženka je namreč želela oškodovanca obvoziti po njegovi levi in zato niti ni zavirala pred začetkom manevra. Čeprav v izreku sodbe ni razvidno, da bi oškodovanec spreminjal smer hoje, pa je v obrazložitvi navedeno, da naj bi se premaknil bočno, o čemer je podal glede na obtoženkin zagovor in izpovedbo priče R. I. izvedensko mnenje tudi sodni izvedenec prometne stroke.

Sodba pa ne ugotavlja, za koliko je pešec omahnil ali se premaknil na levo, niti, ali je obtoženka lahko pričakovala, da bo oškodovanec spremenil smer ali omahnil, pa tudi, ali je sploh zaznala spremembo smeri oškodovančeve hoje. Vse to pa je pomembno za ugotovitev obtoženkine krivde, ne glede na to, da je bila ugotovljena v njeni krvi prisotnost alkohola in da je bila hitrost vozila višja od dovoljene. V izpodbijani sodbi so torej nasprotja v razlogih, razlogi pa so deloma tudi v nasprotju z opisom dejanja v izreku sodbe. Zato je sodišče druge stopnje ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odst. 371.

čl. ZKP in je ob reševanju obeh pritožb izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi odprave navedenih pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje bo moralo po ponovni izvedbi in oceni dokazov natančneje ugotoviti, za katere kršitve je sploh šlo in ali so te kršitve, zlasti ob upoštevanju načina gibanja oškodovanca, v vzročni zvezi nastalo nezgodo.