Enforcement objection dismissed; debtor failed to prove commission agency relationship despite evidence.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Dolžnik je v ugovoru navedel, da terjatev, ki je predmet izvršbe, ne obstoji, saj je v poslu nastopal samo komisionar in ni prevzel odgovornosti za družbo X & Y iz Romunije, ki svoje obveznosti ni izpolnila. S tem je dolžnik navedel pravno pomembna dejstva, s katerim je ugovor utemeljil. V zvezi z zatrjevanim pa je sodišču predložil tudi dokaze (račun in izvozno carinsko deklaracijo). Zato je dolžnikov ugovor obrazložen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je dne 19.06.2000 s sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 18.04.2000 v 2. točki izreka in odločilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v Novem mestu. Upnik se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožil. Navedel je, da je sodišče izpodbijani sklep izdalo v nasprotju z zakonom in napačno uporabilo pravo. Še pred razveljavitvijo sklepa o izvršbi bi dokazal, da so dolžnikove ugovorne navedbe brezpredmetne in nedokazane, vendar ga sodišče ni pozvalo, da na ugovor odgovori.

Dolžnik bi skladno z zakonom moral svoj ugovor obrazložiti, za ugovorne navedbe pa predložiti ustrezne dokaze. Dolžnik neutemeljeno navaja, da terjatev, ki je predmet izvršbe ne obstoji, ker je v prodajnem poslu nastopil samo kot komisionar. V dokaz svojim trditvam pa je predložil le račun, izstavljen po tujem kupcu in izvozno carinsko deklaracijo, s čimer bi lahko dokazoval le obstoj kupoprodajnega posla med njim in kupcem v Romuniji, ne pa obstoja komisijske pogodbe med upnikom in dolžnikom. Dolžnik ni izkazal komitentovega (upnikovega) pisnega ali ustnega naročila za prodajno komisijo.

Upnikovim računom pa tudi ni ugovarjal in je nekatere celo plačal. Ves čas mu je zagotavljal, da bo kupljeno blago plačal in se ni nikoli skliceval na to, da naj bi bila med njima sklenjena komisijska pogodba. Obstoj terjatve je celo potrdil, saj je podpisal usklajeno stanje dolga. Ves način dosedanjega poslovanja med upnikom in dolžnikom dokazuje obstoj prodajne in ne komisijske pogodbe. V računu št. 247/97, ki ga je v dokaz svojih navedb predložil dolžnik, pa je navedena le delna količina blaga iz upnikove dobave dolžniku, iz česar je razvidno, da je dolžnik pri upniku kupoval za nadaljnjo prodajo.

Blago je prodajal različnim svojim kupcem v svojem imenu in za svoj račun. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je glede na vsebino upnikove pritožbe preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen (5. odst. 62. člena ZIZ). Glede na določbo 2. odst. 53. člena ZIZ mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, pa mora zanje predložiti tudi dokaze, sicer je ugovor neobrazložen in je kot tak, po navedenem določilu ZIZ, neutemeljen. Dolžnik je v ugovoru navedel, da terjatev, ki je predmet izvršbe, ne obstoji, saj je v poslu nastopal samo kot komisionar in ni prevzel odgovornosti za X & Y A...

C... N..., Romunija, ki svoje obveznosti ni izpolnil. S tem je dolžnik navedel pravno pomembna dejstva, s katerim je ugovor utemeljil. V zvezi z zatrjevanim pa je sodišču predložil tudi dokaze (račun in izvozno carinsko deklaracijo). Zato je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ in je odločitev sodišča prve stopnje povsem v skladu z 2. odst. 62. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, namreč ne more ugotavljati pravne narave poslovnega razmerja, če je ta sporna, in ne ocenjevati dokazov.

Ocena dokazov, kadar je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ, je pridržana pristojnemu sodišču (2. odst. 62. člena ZIZ v zvezi s 1. odst. 434. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Naravo poslovnega razmerja in iz njega izvirajoče terjatve, ki jo je na podlagi verodostojnih listin, uveljavljal v tem izvršilnem postopku, bo moral upnik dokazati pred pristojnim sodiščem v pravdnem postopku. V zvezi s pritožbeno navedbo, da ga sodišče prve stopnje ni pozvalo, da na ugovor odgovori, pa sodišče druge stopnje upniku še pojasnjuje, da mora v primeru, kadar gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine, izvršilno sodišče takoj, ko ugotovi, da je ugovor dolžnika obrazložen, postopati v skladu z 2. odst. 62.

člena ZIZ in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču, ki nato odloči o utemeljenosti zahtevka in o stroških postopka v pravdnem postopku. Zato obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni treba vročati upniku v odgovor. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je poleg pravilne uporabe materialnega prava dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 55. člena ZIZ in 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep, na podlagi 2. točke 365.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, potrdilo.