Appeal partially allowed; creditor can file enforcement based on time-barred invoice without specific objection details.

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o izvršbi v 3. točki izreka spremeni tako, da se stroški upnika odmerijo na 24.554,52 SIT. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

[JEDRO]

ZIZ nima določb, ki bi upnika pri vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine časovno omejevale. Tako lahko upnik vlož predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (računa), ne glede na datum zapadlosti, označen na verodostojni listini (računu). Ugovor zastaranja bi moral dolžnik konkretizirati. Navesti bi moral dejstva kot so datum zapadlosti terjatve, vrsta terjatve in postaviti trditev, da je potekel čas, ki je potreben za zastaranje. Zgolj na podlagi predložene verodostojne listine - računa, ki je zapadel v plačilo dne 11.09.1999, in ob upoštevanju splošnega zastaralnega roka 3 leta, pa ni moč sklepati, da je terjatev zastarala, saj je upnik predlog za izvršbo vložil že 05.05.2000. Upnik, ki je dolžniku izstavil račun, v katerem je rok za izpolnitev obveznosti določen, dolžnika v zvezi z obstojem obveznosti ni dolžan posebej opominjati

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 09.06.2000 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju - ZIZ). Dolžnik je zoper navedeni sklep pravočasno ugovarjal zaradi bistvene kršitve postopka, zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je bil predlog za izvršbo glede na zapadlost terjatve vložen prepozno. Ugovarjal je zastaranje, saj je iztekel z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti.

Glede na račun, ki ga izterjuje, bi moral upnik predlog za izvršbo vložiti najpozneje do 11.10.1999. Po preteku tega roka pri sodišču predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne more več vložiti. Upnik tudi ni upravičen do stroškov v znesku 24.926,00 SIT. Pred vložitvijo predloga za izvršbo, bi mu moral upnik izročiti opomin za plačilo zneska 4.698,40 SIT. Poštna knjiga je dokaz, da ga upnik ni pisno opozoril na morebitno obveznost. Stroški upnika pa so 12.000,00 SIT s pp. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, na podlagi 2. odst. 53.

člena ZIZ), štelo za neutemeljenega in ga v skladu s 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče druge stopnje je preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje. Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, pa mora predložiti tudi dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazložen in je kot tak neutemeljen.

Dolžnik je v ugovoru navedel, da je bil predlog za izvršbo glede na zapadlost terjatve vložen prepozno, saj bi ga moral upnik vložiti do 11.10.1999. Vendar stališče, ki ga zastopa pritožnik, nima pravne podlage. ZIZ namreč nima določb, ki bi upnika pri vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine časovno omejevale. Zato lahko ta vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (računa), ne glede na datum zapadlosti, označen na verodostojni listini (računu). V ugovornem postopku pa ima dolžnik možnost ugovarjati, da je terjatev zastarala (360.

člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Vendar dolžnik ugovornih navedb v tej smeri ni konkretiziral. Navesti bi moral dejstva kot so: datum zapadlosti terjatve, vrsta terjatve in postaviti trditev, da je potekel čas, ki je potreben za zastaranje. Zgolj na podlagi predložene verodostojne listine - računa, ki je zapadel v plačilo dne 11.09.1999 in upoštevaje triletni zastaralni rok (1. odst. 374. člena ZOR), pa ni moč sklepati, da je terjatev zastarala, saj je upnik predlog za izvršbo vložil že 05.05.2000 (dohodni žig na list.

št. 1). Upnik, ki dolžniku izstavi račun, v katerem je rok za izpolnitev obveznosti določen, dolžnika v zvezi z obstojem obveznosti ni dolžan posebej opominjati (prim. 324. člen ZOR). Zato ni moč slediti dolžnikovi ugovorni navedbi, da bi mu moral upnik poslati opomin. Dolžnik namreč niti ne trdi, da bi med njim in upnikom obstajal dogovor o posebnem opominjevalnem postopku. Zato dejstvo, da mu upnik ni poslal opomina, ni pravno pomembno dejstvo. Ker dolžnik ni navedel dejstev, s katerimi bi obrazloženo oporekal obstoju in višini izterjevane glavnice in zakonitih zamudnih obresti, ugovora ni moč šteti za obrazloženega v smislu 2. odst. 53.

člen ZIZ. V zvezi z dolžnikovimi navedbami glede odmere stroškov izvršilnega postopka (3. točka izreka sklepa o izvršbi), pa je sodišče druge stopnje pri presoji pravilnosti odmere ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) in veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju O.T.) pravilno priznalo kot potrebne naslednje stroške (5. odst. 38. člena ZIZ): za povračilo stroškov sodnih taks 1200 točk (tar. št. 1/2 in 5 ter tar. št. 2/3 Zakona o sodnih taksah), kar ob vrednosti točke 15,00 SIT znaša 18.000,00 SIT, v zvezi z nagrado odvetniku pa: za sestavo predloga 50 točk (tar.

št. 21/1 O.T.) kar ob vrednosti točke 90,00 SIT znaša 4.500,00 SIT, za obvestilo stranki 10 točk (tar. št. 33/4 O.T.), kar ob vrednosti točke 90,00 SIT znaša 900,00 SIT in DDV v višini 19% vrednosti odvetniških storitev, kar znaša 1026,00 SIT. Napačno je odmerilo le administrativne stroške. V skladu s 15. členom O.T. gredo upniku ali stroški v dejanski višini, ali pa v višini 2 % od skupne cene storitev. Ker upnik ni predložil dokazov o dejanski višini administrativnih stroškov, bi moralo sodišče prve stopnje te odmeriti v višini 2 % od skupne cene odvetniških storitev, kar znaša 128,52 SIT in ne 500,00 SIT.

V skladu s 5. odst. 38. člena ZIZ je tako dolžan dolžnik upniku povrniti stroške v višini 24.554,52 SIT. Zato je pritožba zoper 3. točko izreka sklepa o izvršbi (odmero stroškov) delno utemeljena. Glede na zapisano, je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sklep o izvršbi v 3. točki izreka spremenilo tako kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - v zvezi s 15. členom ZIZ). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sklep o izvršbi v nespremenjenem delu potrdilo.