Slippery floor claim dismissed; dry floor found, no objective liability under ZOR Article 173-174.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Nevarna stvar je tista, iz katere pri redni rabi in pri običajni pazljivosti izvira večja nevarnost bodisi za uporabnike, bodisi za tretje osebe. To bi lahko bila spolzka tla na delovnem mestu. Vendar je ugotovljeno, da tam, kjer je tožnica padla, tla niso bila spolzka. Suha tla pa niso nevarna stvar v smislu 173. in 174. čl. ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 2.150.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožnica padla pri opravljanju dela, vendar za to tožena stranka ni odgovorna niti krivdno, niti objektivno. V prostoru, kjer je tožnica padla, tla niso bila ne mokra, ne mastna. Tožnica se je poškodovala zaradi lastnega zakrivljenega ravnanja, ali pa zaradi naključja, ki se je primerilo njej.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Glede na vsebino pritožbe je posebej presodilo pravilnost ocene dokazov. V zvezi s tem je zavrnilo vse pomisleke tožeče stranke in potrdilo prvostopne ugotovitve.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so tla v kuhinji in sosednjem prostoru mastna, ker je to pač nujno glede na naravo dela v kuhinji. V sosednji prostor pa se maščoba zanese s hojo. Po tleh so položene keramične ploščice, ki so spolzke in nevarne. Zato vztraja pri objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Navaja, da je prišlo že prej do padcev, vendar sodišče teh trditev ni preverilo. Izpodbija pričevanje R. D. in vztraja, da je padla v kuhinji na prehodu v drug prostor. Zanika dokazno vrednost prijave nezgode pri delu. Meni, da ni pomembno, kakšno obutev je uporabljala. Katerakoli obutev se namreč na podplatih zamasti, zaradi česar nastane nevarnost padca na spolzkih keramičnih ploščicah.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na revizijski stopnji sojenja ni mogoče preverjati ugotovitev, ki se nanašajo na dejanske okoliščine, prav tako ni mogoče presojati pravilnosti ocene dokazov (3. odst. 385.čl. ZPP). O vprašanju, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, presodi revizijsko sodišče na podlagi dejanskega stanja, kakršnega sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Zato revizijsko sodišče ne more obravnavati tistih revizijskih navedb, s katerimi tožeča stranka izpodbija ugotovitve o dejanskem stanju in s katerimi odreka vrednost posameznim dokazom. Revizijsko sodišče je torej vezano na ugotovitev, kje je tožnica padla in kakšna so bila tam tla. Sodba prve stopnje izrečno ugotavlja, da je tožnica padla v prostoru poleg kuhinje in da tam tla niso bila ne mokra, ne mastna. Sodišče druge stopnje je prvostopne ugotovitve potrdilo. Pravna presoja o tem, da ne obstoji objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke (173. in 174.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), temelji torej na ugotovitvi, da tožnica ni padla v kuhinji, kjer so bila tla spolzka, temveč v sosednjem prostoru, kjer niso bila mokra in mastna in zato niso imela lastnosti nevarne stvari. Nevarna stvar je tista, iz katere pri redni rabi in pri običajni pazljivosti izvira večja nevarnost bodisi za uporabnike, bodisi za tretje osebe. To bi lahko bila spolzka tla na delovnem mestu. Vendar je ugotovljeno, da tam, kjer je tožnica padla, tla niso bila spolzka. Suha tla pa niso nevarna stvar v smislu 173.

in 174.čl. ZOR. Do padca lahko pride na vsakršnih tleh zaradi najrazličnejših okoliščin. Samo dejstvo padca in poškodbe ni podlaga za objektivno odškodninsko odgovornost imetnika obrata, kjer je do poškodbe prišlo.

Spolzkost tal bi bilo mogoče pripisati tudi krivdi upravljalca, če je to posledica opustitev varnostnih ali higienskih ukrepov. Če bi tožnica res padla na spolzkih tleh v delovnem prostoru, bi to lahko kazalo tudi na krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Te pa ni, ker je ugotovljeno, da je do padca prišlo na suhih tleh.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).