Enforcement objection dismissed for lack of specific legal arguments and evidence under ZIZ Art. 53(2).
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the debtor's objection to the enforcement proceeding and upheld the first-instance judgment. Although the debtor claimed the factual findings were erroneous and requested a reduction of the debt, the court found the objection entirely unexplained and unsupported by any evidence. The court ruled that the debtor failed to meet the statutory duty to provide specific legal grounds and proof as required by Article 53(2) of the Enforcement Act, rendering the objection inadmissible.
Legislator headnote
AI generatedArt. 53(2) ZIZ; Art. 365(2) ZPP v zvezi s 15. ZIZ: An objection to an enforcement decision is inadmissible if the debtor fails to state specific legally relevant facts or submit evidence to substantiate their claim, as such an objection is deemed unfounded.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Dolžnik v ugovoru sploh ni postavil nobenih konkretnih pravno relevantnih trditev, s katerimi bi izpodbijal obstoj, višino ali zapadlost upnikove terjatve (niti ni predložil kakršnih koli dokazov), čeprav je bil v pravnem pouku na sklepu o izvršbi na to svojo dolžnost iz 2. odst. 53. čl. ZIZ izrecno opozorjen, zato je njegov ugovor neobrazložen in neutemeljen glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 1,372.742,09 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in da se "pobot izvrši z iztoženim zneskom". Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen.
Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper skle o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dolžnikovega ugovora sploh ni razvidno, katero dejansko stanje naj bi bilo zmotno ugotovljeno in zakaj oz. kaj je dolžnik s to ugovorno trditvijo pravzaprav imel v mislih.
Tudi ugovorne navedbe o pobotu so povsem nekonkretizirane, saj dolžnik sploh ne pove, s katerim in kolikšnim "iztoženim zneskom" naj bi se pobotala katera terjatev. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru sploh ni postavil nobenih konkretnih pravno relevantnih trditev, s katerimi bi izpodbijal obstoj, višino ali zapadlost upnikove terjatve (niti ni predložil kakršnih koli dokazov), čeprav je bil v pravnem pouku na sklepu o izvršbi na to svojo dolžnost iz 2. odst. 53. čl. ZIZ izrecno opozorjen, zato je njegov ugovor neobrazložen in neutemeljen glede na določbe 2. odst. 53.
čl. ZIZ. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.