Appeal dismissed; court ruled failure to pay court fees after warning constitutes withdrawal, not constitutional rights violation.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appeal was dismissed, confirming the first-instance court's decision that the plaintiff's failure to pay court fees after receiving a warning constituted a withdrawal of the lawsuit. The plaintiff argued this violated their constitutional right to judicial protection, but the court held that exercising this right must comply with statutory procedures regarding fee payment. Consequently, the court determined the procedural precondition for litigation was not met, rendering the appeal unfounded.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku 180. člen; Ustava Republike Slovenije 23. člen: The right to judicial protection is exercised in accordance with statutory law, and failure to fulfill mandatory procedural conditions, such as paying court fees after a warning, constitutes a withdrawal of the claim rather than a violation of constitutional rights.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče tisto, ki tožeči stranki onemogoča uveljavljanje z ustavo zagotovljenih pravic. Gre za neizpolnjeno procesno predpostavko, ki se tiče načina uresničevanja ustavno zajamčene pravice do sodnega varstva, ki je predpisan z zakonom. Tožeča stranka je podala predlog za oprostitev oz. odložitev plačila sodne takse po vložitvi tožbe, ko je opomin že prejela. Glede takse za tožbo tako niti ni šlo za situacijo iz 5. odst. 180. čl. ZPP, ki bi lahko vplivala na dolžnost plačila sodne takse ob vložitvi tožbe (oz. po spornem opominu).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo tožbo za umaknjeno na podlagi 4. odst. 180. čl. ZPP. Proti temu sklepu vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve določb ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljena. Tožnik lahko pravico do sodnega varstva (23. čl. Ustave) uresničuje v skladu z zakonom (2. odst. 15. čl. Ustave). Zakon o pravdnem postopku pa v 180. čl. določa, da je (med drugim) plačilo sodne takse pogoj za meritorno obravnavanje tožbenega zahtevka (prim.
4. odst. 180. čl. ZPP), če niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks. In ker tožeča stranka ni plačala sodne takse za tožbo po opominu, ki ga je prejela 17.11.1999, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Ne drži tedaj pritožbeni očitek, da je sodišče tisto, ki tožeči stranki onemogoča uveljavljanje z ustavo zagotovljenih pravic. Gre za neizpolnjeno procesno predpostavko, ki se tiče načina uresničevanja ustavno zajamčene pravice do sodnega varstva, ki je predpisan z zakonom.
Na drugačno presojo ne more vplivati okoliščina, češ da država ni oškodovana, če gre za nepravočasno plačilo sodne takse zaradi 50 % kazenskega pribitka, in da naj bi iz ravnanja tožeče stranke jasno izhajalo, da ne namerava odstopiti od tožbe. Enako velja za pojasnila, zakaj takse ne more plačati. Pritožnik nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo tožeči stranki ponovno poslati opomin za plačilo sodne takse za tožbo. Tožeča stranka je podala predlog za oprostitev oz. odložitev plačila sodne takse po vložitvi tožbe, ko je opomin že prejela.
V tožbi je izrecno zapisala, da bo takso plačala "po nalogu". Glede takse za tožbo tako niti ni šlo za situacijo iz 5. odst. 180. čl. ZPP, ki bi lahko vplivala na dolžnost plačila sodne takse ob vložitvi tožbe (oz. po spornem opominu). Poslani in prejeti opomin tako ni bil brezpredmeten (prim. še 14. čl. Zakona o sodnih taksah, ki določa, da taksna oprostitev učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za taksno oprostitev). Ni pa odveč dodati, da je bil predlog za oprostitev in odložitev plačila sodne takse pravnomočno zavrnjen.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. tč. 365. čl. ZPP).