Supreme Court dismisses appeal on damages for loss of vision and reduced life activity under Obligations Act.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zaradi izgube vida na levem očesu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 9.100.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči dne 23.12.1993 kot sopotnik v avtomobilu zavarovanca tožene stranke. Zaradi poškodbe je izgubil vid na levem očesu. Od ran po obrazu so mu ostale brazgotine. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1.500.000,00 SIT, za strah 600.000,00 SIT, za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.000.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo. Odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti je zvišalo na 1.200.000,00 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je znižalo na 5.000.000,00 SIT. Po odločitvi sodišča druge stopnje znaša skupna odškodnina 8.300.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer 200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Vztraja pri celotnem zahtevku za pretrpljene telesne bolečine v znesku 2.000.000,00 SIT in za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 7.000.000,00 SIT. Pri tem opozarja na hude bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter na dejstvo, da je hudo prikrajšan zaradi izgube vida. Zaradi tega je prizadet pri delu, pri ljubiteljskih dejavnostih in v socialnih stikih. Pri odmeri odškodnine bi bilo treba upoštevati njegovo mladost.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno je, da je tožnik zaradi poškodbe izgubil vid na levem očesu. Pretrpel je hude bolečine od poškodbe in pri operacijah.

Večkrat je bil hospitaliziran. Zdravniško pomoč je iskal tudi v bolnicah v drugih državah. Vendar sta sodišči prve in druge stopnje ustrezno upoštevali okoliščine, ki so podlaga za priznanje denarne odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode. Prisojena odškodnina v znesku 1.500.000,00 SIT je skladna s prakso sodišč v primerljivih zadevah. Upoštevano je, da je bil poškodovan eden od najbolj občutljivih organov človeškega telesa in tudi, da je bilo zdravljenje zapleteno in dolgotrajno in da je terjalo več operativnih posegov in hospitalizacij. Vse to uvršča tožnikovo poškodbo med hude, vendar ne med najhujše. Prisojena odškodnina je visoka glede na splošne razmere, zlasti glede na povprečne osebne dohodke in s tem povezano življensko raven prebivalcev in je hkrati sorazmerna škodi, ki jo je pretrpel tožnik zaradi telesnih bolečin in drugih težav med zdravljenjem. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja zvišanje te odškodnine.

Podobno velja za odškodnino za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po ugotovitvi izvedenca je tožnikova sposobnost za življenjske aktivnosti zmanjšana za 30 odstotkov. Gre za hudo prikrajšanje, ki tožnika prizadene v poklicnem delu in v življenju nasploh. Vendar tudi v tem pogledu ne gre za najhujšo prizadetost. Bistvene življenjske aktivnosti tožniku vendarle še ostanejo. Prisojena odškodnina v znesku 5.000.000,00 SIT je v okviru sprejete sodne prakse in v skladu z merili, ki jih določata 200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ter zato ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).