Appeal partially allowed; court voids duplicate enforcement cost ruling and corrects court fee calculation under ZPP and ZST.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Ig ... z dne ... v 3. točki izreka razveljavi, v 3. točki izreka pa se sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 33.838,00 SIT pravdnih stroškov v osmih dneh. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po drugem odstavku 365. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo dvakrat odločilo o isti stvari, kolikor zadeva izvršilne stroške, saj jih je tožeči stranki najprej priznalo s poračunavanjem po 313. členu ZOR, ko je odločalo še o preostanku vtoževane glavnice, nato pa še z odločitvijo, da izvršilni sklep še vedno ostane v veljavi tudi v 3. točki za izvršilne stroške in pri tem svojo odločitev oprlo na 154. člen ZPP. Navedeno določilo ZPP v obravnavani situaciji lahko služi le kot obrazložitev razloga, zaradi katerega je sodišče akceptiralo poračun tožeče stranke po 313. členu ZOR, ne pa kot materialnopravno določbo, ki bi poleg navedenega poračuna opravičevala še dodatno priznanje teh stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Ig ... z dne ..., v 1. točki izreka za glavnico 26.615,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.4.1996 do plačila in v 3. točki za izvršilne stroške (1. točka izreka). V preostalem delu je zaradi umika tožbe izvršilni sklep razveljavilo (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 38.113,00 SIT v osmih dneh (3. točka izreka). Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem ni uspela, se je pravočasno pritožila tožena stranka in smiselno uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je navedeni znesek v skladu s prejšnjimi sklepi tožeči stranki poravnala v decembru 1998.

Oporekala je tudi odmeri pravdnih stroškov, ker ni upoštevano zmanjšanje glavnice, prav tako ni specifikacije stroškov. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Tožena stranka v teku prvostopnega postopka ni dokazala, da je tožeči stranki plačala vso obveznost, izhajajočo iz izvršilnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Ig ... z dne ..., s katerim ji je bilo naloženo, da tožeči stranki plača glavnico 121.121,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1995 dalje do plačila in 12.565,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje izvršilnega sklepa 19.3.1996 dalje do plačila.

Navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 1.6.1998, da ji je tožena stranka dne 3.4.1996 plačala le znesek 121.121,10 SIT, tožena stranka ni izpodbijala. Sodišče prve stopnje zato ni imelo razloga za dvom, da je tožeča stranka od tožene prejela le znesek 121.121,10 SIT. Svojih pritožbenih trditev, da je tožeči stranki poplačala vse, kar je bila po "predhodnem" sklepu dolžna, tožena stranka v prvostopnem postopku ni z ničemer dokazno podprla. Čim pa je tako, je tožeča stranka imela podlago, da je s prejetim zneskom poračunala najprej izvršilne stroške v znesku 12.565,00 SIT, zakonite zamudne obresti od teh stroškov za čas od 19.3.1996 do 3.4.1996 v znesku 137,95 SIT, zakonite zamudne obresti od vtoževane glavnice za čas od 2.11.1995 do 3.4.1996 v znesku 13.912,10 SIT in s preostankom del glavnice v znesku 94.506,05 SIT, v 313.

členu ZOR. Materialnopravno pravilna je zato odločitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati še preostanek vtoževane glavnice v znesku 26.615,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.4.1996 dalje do plačila. Pri tem je tudi pravilno stališče prvostopnega sodišča, da so bili izvršilni stroški tožeče stranke potrebni, saj ob vložitvi izvršilnega predloga vtoževana glavnica ni bila plačana. Tožeča stranka je torej utemeljeno te stroške poračunala skladno s 313. členom ZOR. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po drugem odstavku 365.

člena ZPP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo dvakrat odločilo o isti stvari, kolikor zadeva izvršilne stroške, saj jih je tožeči stranki najprej priznalo s poračunavanjem po 313. členu ZOR, ko je odločalo še o preostanku vtoževane glavnice, nato pa še z odločitvijo, da izvršilni sklep še vedno ostane v veljavi tudi v 3. točki za izvršilne stroške in pri tem svojo odločitev oprlo na 154. člen ZPP. Navedeno določilo ZPP v obravnavani situaciji lahko služi le kot obrazložitev razloga, zaradi katerega je sodišče akceptiralo poračun tožeče stranke po 313.

členu ZOR, ne pa kot materialnopravno določbo, ki bi poleg navedenega poračuna opravičevala še dodatno priznanje teh stroškov. Na podlagi 4.točke 373. člena ZPP je pritožbeno sodišče zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v 3. točki za izvršilne stroške razveljavilo. Delno utemeljena je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na odmero nadaljnjih pravdnih stroškov. Protispisna je sicer pritožbena trditev, da stroški niso specificirani. Te je tožeča stranka specificirala na glavni obravnavi dne 15.12.1998, priznane stroške pa je sodišče tudi opredelilo v izpodbijani sodbi.

Neutemeljena je tudi trditev, da bi ti stroški morali biti nižji zaradi zmanjšanja tožbenega zahtevka v teku postopka. Glede na prvotno vrednost spora, upoštevaje pri tem Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah in razpone, ki jih Odvetniška in Taksna tarifa določata za odmero stroškov, znižanje tožbenega zahtevka na te stroške ni vplivalo. Pritožbeno sodišče pa je opravilo uradni preizkus odmere teh stroškov in pri tem ugotovilo, da prvostopno sodišče ni pravilno v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodne takse za sodbo, ker ni upoštevalo pojasnila iz točke e tarifne št. 2 ZST, po katerem se taksa za sklep o izvršbi všteje v takso za sodbo.

Ker taksa za sodbo po tarifni št. 2/1 in 2/6 znaša 14.400,00 SIT, od tega zneska pa je potrebno odšteti takso za izvršilni sklep v znesku 2.475,00 SIT, znaša torej pravilno odmerjena taksa 11.925,00 SIT in ne 16.200,00 SIT. Ker so ostali stroški pravilno odmerjeni, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 380. člena ZPP odločitev o stroških spremenilo tako, kot je to razvidno iz dispozitiva te sodbe. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99).