Supreme Court dismisses appeal regarding property privatization rights and conditional contractual obligations.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pri procesnem nadomestnem upravičenju ponudi tožnik tožencu, da se lahko otrese svoje obveznosti, ki mu bo naloženo s sodbo, če izpolni drugo obveznost, za katero ni nujno, da je denarna. Ta druga obveznost ne pomeni tožbenega zahtevka, o njej sodišče ne odloča in ne razsodi, marveč jo le sprejme v sodbeni izrek. Navzlic slednjemu nima narave sodne odločbe.

Stranka, ki je ob uveljavitvi SZ zasedala stanovanje, ki ga je pridobila na podlagi nezakonite odločbe organa JLA, ni upravičena do privatizacije tega stanovanja, čeprav ima pravico do vselitve v prejšnje stanovanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da mora tožena stranka skleniti z njo prodajno pogodbo po privatizacijskih predpisih za stanovanje v M., B., česar pa se oprosti, če sklene s tožnico takšno pogodbo za stanovanje v M., P. ali za drugo enakovredno stanovanje. Ugotovilo je, da ne tožnica ne njen pokojni mož na stanovanju v B. nista imela nobene pravice in da mora tožnica to stanovanje po pravnomočni sodbi izprazniti. Zato odkupa ne more zahtevati in je tako prvi del tožbenega zahtevka neutemeljen. Drugi del pa ni podrejeni zahtevek, saj je oblikovan le kot nadomestno upravičenje. Ta zahtevek torej ni samostojen.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti tej sodbi zavrnilo in v razlogih svoje sodbe poudarilo, da je tožničin položaj posledica nedovoljenega razpolaganja z vojaškimi stanovanji po 25.6.1991.

Tožbeni zahtevek je oblikovan tako, da je predmet obveznosti le sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v B.

Tožeča stranka z revizijo proti tej sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podredno pa predlaga, naj se toženi stranki naloži skleniti s tožnico kupno pogodbo v smislu danega nadomestnega upravičenja. Graja zavzeto stališče nižjih sodišč in poudarja, da je tožbeni zahtevek tako oblikovan, da prepušča izbiro toženi stranki, ki lahko ponudi tožnici v odkup drugo stanovanje. Tožničine pravice ne smejo biti okrnjene zato, ker je bil njen pravni prednik imetnik stanovanjske pravice na P. Tožnica ne more čakati na potek desetletnega roka, v katerem je možna izvršba. Sodišče bi lahko zavrnilo zahtevek za odkup stanovanja v B. in ugodilo ostalemu delu tožbenega zahtevka brez nadomestnega upravičenja.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po njeni vsebini sodeč uveljavlja revidentka revizijska razloga:

prvič, bistvene kršitve določb pravdnega postopka relativne narave po 2. točki prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) - ker da sodišče ni hotelo odločiti o podrednem zahtevku, to kršitev pa je že uveljavljala s pritožbo; in drugič, zmotne uporabe materialnega prava, ker je bil zavrnjen zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe.

Tožnica je oblikovala tožbeni zahtevek tako, da mora tožena stranka skleniti z njo pogodbo za stanovanje v B., te obveznosti pa se oprosti, če sklene z njo prodajno pogodbo za stanovanje v P. ali za drugo enakovredno stanovanje. Tu ne gre za uveljavljanje več zahtevkov, ne gre za njihovo kumulacijo, ki jo sicer ZPP ureja v 188. členu. Ti zahtevki imajo podlago v materialnem pravu in tožnik jih, če so izpolnjeni pogoji, uveljavlja drug poleg drugega, alternativno, eventualno. Če bi bil tožbeni zahtevek postavljen tako, naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku - za P., če bo spoznalo, da prvi zahtevek - za B. ni utemeljen, bi sodišče smelo in moralo odločati tudi o tem drugem zahtevku. Toda v tej zadevi gre za tako imenovano nadomestno upravičenje (ki ga tako poimenuje tudi revizija). V takšnem primeru tožnik ponudi tožencu, da se ta lahko otrese obveznosti, ki mu bo naložena s sodbo, če izpolni drugo obveznost. Pri tej drugi obveznosti ne gre za tožbeni zahtevek, marveč le za tožnikovo civilnopravno ponudbo (procesna facultas alternativa). O tej sodišče ne odloča, o njej ne razsodi, marveč jo le sprejme v sodbeni izrek (327. člen ZPP; pri tem ne sme motiti, da je ponudba, datio in solutum, označena le kot denarni znesek, saj ni utemeljenega razloga, da ne bi ta zakonska določba veljala tudi za kakšno drugo premoženjskopravno korist). Navzlic temu ta nima narave sodne odločbe, tožnik - upnik ne more zahtevati izvršbe nadomestne dajatve itd. Tožnica potemtakem ni omogočila ne sodišču ne sebi, da bi moglo biti razsojeno o nadomestni obveznosti. Sodišče sme namreč soditi le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), ponujeno nadomestno upravičenje pa ni zahtevek v smislu ZPP. Revizija se torej v tem pogledu moti. Smiselno očitane procesne kršitve potemtakem ni.

Pravilno je bil zavrnjen zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v B. Ob ugotovitvi, da tožnica oziroma njen sedanji pokojni mož ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ) nista bila imetnika stanovanjske pravice na tem stanovanju, tožnica nima po zakonu pravice do odkupa tega stanovanja po privatizacijskih predpisih (prvi odstavek 117. člena SZ in prvi odstavek 2. člena uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA, Ur. list RS, št. 61/92). Imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju v P. ne more biti podlaga za to, da bi šla tožnici pravica do privatizacije stanovanja, ki ga je zasedla po uveljavitvi SZ. Skratka zakon česa takšnega ne omogoča. S tega vidika je tako nepomembno, ali je stanovanje v P. še zasedeno ali ne, kdaj bo možna izvršba za njegovo izpraznitev in podobno. Skratka zakon tožnici ne omogoča odkupa stanovanja, katerega imetnica stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ ni bila ne sama ne njen mož. Po povedanem tudi materialno pravo ni bilo kršeno.

Ker nista podana uveljavljana revizijska razloga in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena v zvezi s 386.

členom ZPP) je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154.

člena ZPP).